Kritika / Če hočem žvižgati, žvižgam

za

Revolt.

Romunski filmi nam zdaj že nekaj let kažejo, da Romuni s prehodom v kapitalizem niso veliko pridobili – depresivno, represivno okolje je ostalo, le da jih ne tlači več komunizem, ampak kapitalizem.

Kapitalizem je zapor – tako kot je bil komunizem. Zato 18-letnega Silviuja (George Pistereanu) srečate v poboljševalnici.

Ne povedo sicer, zakaj je tam preživel zadnjih nekaj let, toda verjetno se je pregrešil zoper svetinjo kapitalizma – zasebno lastnino. Mati, ki se je odselila v Italijo, ga je pustila zadaj, v bedi in negotovosti, prosti trg pa ga je poslal za rešetke, kjer izve, da se je mati vrnila in da hoče v Italijo odpeljati tudi njegovega mlajšega brata, kar ga tako razbesni, da se – tik pred izpustom – upre, toda meja med revoltom in nemočjo je tu tako tanka kot meja med komunizmom in kapitalizmom, preteklostjo in prihodnostjo, svobodo torture in torturo svobode, rečmi, ki jih ne moreš imeti, in rečmi, ki jih itak ne potrebuješ. Film, ki bratoma Dardenne dolguje več kot le tiste nadglavne posnetke, jasno pokaže, da so svoboda, represija in strah razredno pogojeni.

(Kinodvor)