Čas je za konec

Sem Klemen, in če me kdo vpraša, kdo sem, mu odgovarjam, da sem človek. Živim in delujem za tradicijo svobode, enakosti in bratstva. Ne želim se omejevati z naključnimi in izmišljenimi črtami, ki so bile narisane na kos papirja ter so jih kasneje poimenovali država. Nočem svojega delovanja uokvirjati z zamišljeno skupnostjo, ki se je v nekem naključnem zgodovinskem trenutku poimenovala Slovenija. Nisem ne Slovenec, ne belec, ne heteroseksualec, ne študent. Sem preprosto človek. Kot posameznika me bolj določa to, da imam rad burek, da je moj najljubši filozof Foucault, kot pa to, da sem po nekem bizarnem naključju Slovenec. Ko na ulici zastavljam svoje telo, ko skupaj z vami stopam po hladnih cestah in ko skupaj kričimo slogane „ne bomo plačali vaš krize“ in „nihče nas ne predstavlja“, ne gradim nove države, se ne borim za novo Slovenijo Slovencev. Moj boj in moja moč črpa iz vseh zgodovinskih bojev, iz vseh skupnosti, iz vseh ljudi. Ne pristajam, da se moje telo uokvirja v boj za državotvornost, za Slovenijo. Kajti moj boj je vključevalen, je skupen. Medtem ko je resnica naroda izključevanje, resnica Slovenskega naroda pa 20. 000 izbrisanih. Ko poslušam nekatere govore civilne družbe, ki se borijo za novo državo, nisem prepričan, ali sem na protestu ali na prireditvi Mati Domovina v Kočevju. Vsakič ko slišim besedo narod, vidim kri, vsakič ko slišim besedo državotvornost, vidim ljudi brez dokumentov, vsakič ko slišim Slovenija, me malce zmrazi. Zato je čas, da zapremo te ideje v muzeje, da jih položimo na zaprašene police in začnemo graditi bolj vključevalno skupnost, kjer bo vsak imel pravice do dobrega življenja in solidarne družbe, ni važno kje je in kdo je. Veselim se dne, ko bodo poleg mene po ulicah namesto izmišljenih skupnosti stopali konkretni ljudje.