Korupcija kot Lustracija?

Ne vem, ne razumem, ne štekam, ne shvačam, I don’t understand! Kako jim ne potegne, tem razumnikom, da argumenti, ki so jih navedli Goran Klemenčič, Rajko Pirnat ali Matevž Krivic, ne dopuščajo resnih ugovorov. Ja, g. Nežmah: funkcionar, ki mu protikorupcijska komisija utemeljeno očita nečedne rabote, ali pa je celo patrijsko - pravnomočno obtožen, mora odstopiti. Mora! Zato, da s svoje pozicije, še posebej če nadzoruje ministrske resorje, ne bi vplival na potek razsojanja. In najpomembnejši razlog: da s svojim priznanjem, odstopom, pritrdi temeljni logiki pravne države. Da njegovo sporno dejanje, tako Rajko Pirnat, ne postane norma!

In seveda: funkcionar, ki se znajde v žarometu korupcijskih obtožb, nima v resnih demokracijah nobene resne možnosti, da bi še kdaj prevzel kakšno resno javno funkcijo. In bodimo resni do konca: prav je tako! Čao, adijo, zbogom! Oba!

Ne priznajem ove antikorupcijske komisije! Ja priznajem samo sud svoje partije! Zar ne vidite, da svi moji drugovi plaču?

In nenazadnje! Vsi ti orkestrirani napadi na Gorana Klemenčiča iz preprostega razloga ne držijo niti kapljice vode: kje ste bili gospodje takrat, ko je zaradi mnogo nedolžnejšega greha morala odstopiti Katarina Kresal? Kje so se skrivali vaši antilustracijski, pravičniški refleksi?

No? Čakam! Ne bo nič? Zakaj z isto pravičniško logiko ne zaščitite Zorana Jankovića? Spet nič?

Retorična vprašanja, ne?