Kaj bo z Delom?

Dvomim, da ima ponovno odpiranje nesrečnega konflikta, ki se je končal z razsulom Dela, danes smisel. Vsaj v obliki in prostoru, ki nam je na voljo, ne. Pa tudi bralcev, verjamem, naši petelinji boji, kot se verjetno vidijo danes, bolj malo zanimajo. Čeprav bi bila odprta in korektna razgrnitev ter soočanje pogledov in argumentov lahko koristna vsaj za tiste, ki danes razmišljajo o samo ali so upravljanju časopisnih hiš. Polemike, v kateri ima seveda najbolj prav tisti, ki mu urednik da zadnjo besedo, zato ne bom nadaljeval.

Moram pa odgovoriti na očitke o neupravičeni ali celo špekulantski uvrstitvi Dela na borzo. Delove delnice so bile pred uvrstitvijo na borzo močno podcenjene in zato hudo privlačen cilj na črnem trgu. Komu vse smo morda prekrižali načrte, da bi poceni in prikrito prišel do pomembnega lastništva Dela, ne vem, se pa spominjam razočaranja in obupa tistih, ki so za komaj kaj nad nominalno ceno prodali svoje delnice, čeprav bi jih kasneje lahko za petkratno, desetkratno ali celo več. Novinarji in drugi zaposleni so bili s prodajo svojih deležev na borzi dobro poplačani za svoje minulo delo in zasluge, žal pa se vsi z dejstvom, da niso več lastniki, niso hoteli sprijazniti.

Uprava, v kateri sem sodeloval, je prevzela Delo v trenutku, ko je izgubilo 20.000 izvodov naklade in skoraj 80.000 bralcev. Brez treh milijonov mark subvencije podjetje ni bilo sposobno preživeti. Le ducat let kasneje nam je bonitetna agencija Dun&Bradstreet podelila priznanje za najvišjo bonitetno oceno v državi. Trije konkurenčni dnevniki so v tem času nastali in ugasnili, le tisti, ki smo ga s skupnimi močmi novinarjev, tiskarjev in uprave ustanovili na Delu, je postal in ostal vodilni na trgu ter omogočil razmah sinergije, ki je bila naš dominantni razvojni koncept.

Podcenjujoč Lorencijev odnos do uprave me ne moti, da bi ne bil na svoje delo v njej ponosen, kar, verjamem, velja tudi za ostale njene preživele člane.