Kritika / Mirko Kovač: Mesto v ogledalu

+ + + + +

Roman v formi družinske sage.

Hercegovina skozi več kot polovico prejšnjega stoletja, pitoreskni sejmi, vragolije mladeži, abotnosti komunistične oblasti, miti podeželanov o velikem Dubrovniku, predvsem pa razgradnja družinske idile. Avtor jemlje očeta, mater, deda, prababice, babice, strice in tete iz ljubečega otroškega okvirja, padejo torej v polje humorne distance, vendar pa ne končajo kot objekt satire, zakaj iz vsakega posebej napravi individualca, ki je tako svojski, da postane romaneskni junak.

V deželi, kjer se znova in znova vrstijo vojne in poboji, se ostri ludistični pogled: ko se oče po prvi vojni vrača, najdeva trupla, kar povzame obešenjaško: »Le kdo je tu pozabil roko?« Tast in zet »sta si imela marsikaj povedati, a sta se tako sovražila, da sploh nista spregovorila, celo z žaljivkami ne«. Čeravno Kovač gradi na spominih, ki jih ne reflektira, pa izhaja iz materialnosti duha časa, brska po šolskih arhivih, za starimi predmeti ter med porušenimi stavbami in v tekst tke danes bizarne stare navade. Mojstrski izpit za čevljarja sta kandidata v času kraljevine opravljala na odru in pred publiko, ki so jo tvorili učitelji, člani mestne uprave, pandurji in duhovniki ter množica, ki sploh ni mogla v dvorano; »če bi tam gostovala kakšna gledališka družina, bi ne prišlo toliko ljudi«.

Torej historični roman, ki posadi junake v avtentično okolje. Skratka, v maniri dokumentarnega filma. Pisatelj Kovač je večkrat izgubil svoj rokopis, bodisi mu ga je pogubil kompjuter ali pa je končal s potovalko v reki, ko je podrl za seboj mostove preteklosti, a se naslednji hip spomnil, da je v njem sveženj pisanja, ki ga je nesel v založbo. Pisanje o vukojebini, iz katere je utekel, pa ne nosi le karnevalske podobe, v sebi je eksistencialistično z učiteljico, ki je parafraza Camusevega odraščanja v alžirski bedi, saj je ob njej gradil občutek za zavračanje plehkega, si brusil okus in odpor do kiča. Veliki pisatelj, ki je nastal v od boga pozabljenih krajih.