Kritika / Veliki mojster

zadržan

Pepel časa.

Veliki mojster, epopejska, elegična, stilizirana, z dežjem in nočjo in fujem – oh, in nezgrešljivim artizmom Yuena Wooja Pinga – koreografirana biografija Ip Mana (Tony Leung), karizmatičnega mojstra borilnih veščin, ki je v tridesetih letih – na Kitajskem – nasledil velikega mojstra Gonga Yutiana in potem – v Hongkongu – mojstril tudi Bruca Leeja, sporoča: ko postaneš legenda in mit (a la Ip Man), praktično vse izgubiš. Individualnost, občutek za skupnost, bližnje, otroke, ljubezen, dom, domovino, življenje.

Tako zelo poseben si le zato, ker si v resnici brez posebnosti. Vsem se zdiš skrivnosten, celo mističen, toda vsa mistika je le dolga sled tega, kar si izgubil. Bolj ko te mitizirajo, lažje se vsemu odrekaš, lažje pa tudi verjameš, da je mogoče vse, kar si en passant izgubil, spraviti v en stavek. Veliki mojster je film o človeku, ki svojo umetnost – wing chu – tako izmojstri, da sam postane umetnina. Perfektna in heroična, a tragična. Ip Man vse emocije investira v svojo umetnost, ki tako dobi oči, s katerimi potem gleda to, kar izginja in prhni, kot da je to edini način, da to, kar čas kvari in upepeljuje, preživi. Ip Man, kitajski Državljan Kane, je bil za borilne veščine to, kar je bil Jackson Pollock za slikarstvo – in Joyce za literaturo. Da bi lahko sledil njegovi umetnosti, potrebuješ vodiča. Wong Kar Wai, hongkonški auteur (Razpoložena za ljubezen, 2046 ipd.), bi bil dober vodič, če ne bi v demistifikaciji Ipove mitizacije tako neznansko užival kot v svoji mitizaciji Ipove demistifikacije.

(Kinodvor)