Popoldanska diplomacija

Poleg »rambo diplomacije«, izraza, ki se je ustalil za ameriško zunanjo politiko v času največje priljubljenosti Sylvestra Stalloneja, pozna teorija mednarodnih odnosov še „tiho diplomacijo“, ki smo jo v Sloveniji spoznali v času reševanja odnosov s Hrvaško. Tedaj smo radi govorili tudi o „nogometni diplomaciji“, o naključnih srečanjih predsednikov vlad v času zamrznjenih odnosov na različnih športnih prireditvah. Minuli teden smo v Sloveniji spoznali še en tip diplomacije. Odpoklicani slovenski veleposlanik v Avstraliji Milan Balažic je govoril o „tajni diplomaciji“.

Balažic je namreč skušal predstaviti svojo plat zgodbe, zakaj je bil odpoklican z mesta veleposlanika. To odločitev sta nedavno sprejela zunanji minister Erjavec in predsednik države Pahor, potem ko sta dobila sliko Balažica, ki ob odprtju novega konzulata v Melbournu sedi za častno mizo skupaj z nekdanjim trgovcem z orožjem in kasneje obsojenim pedofilom Nicolasom Omanom. Balažic je ta teden razkril, da naj bi se mu godila krivica. Dejal je, da je po nalogu „slovenskega političnega vrha“ sodeloval „v tajnih pogovorih“ z Omanom, ki je hotel v zameno za slovenski potni list Sloveniji podariti zemljo v Republiki srbski, domnevno polno nafte.

Toda navodila o tem mu ni poslalo ministrstvo, ampak z zasebnega naslova kar njegov kolega in bivši sošolec s fakultete Igor Lukšič, ki je bil tedaj zgolj predsednik Socialnih demokratov.

Je bil Balažic res na neki skrivni misiji? Za diplomata v Avstraliji ga je predlagal drugi strankarski kolega – Borut Pahor, in sicer v času, ko je zunanje ministrstvo vodil njegov tretji kolega in sošolec s fakultete Samuel Žbogar. Balažic ni karierni diplomat, seveda. In afera „Oman“ tudi ni bila primer tajne diplomacije, ampak „popoldanske diplomacije“ starih kolegov.

Je pa Oman že prej skušal prodati v Slovenijo nekaj neprecenljivega: šlo je za več sto tisoč ruskih plinskih mask, ki so potem trohnele v koprskem pristanišču.