O škofovi odgovornosti

V potekajočemu razpravljanju v zadnjih treh številkah Mladine o vlogi škofa Rožmana bi kazalo upoštevati tudi njegove aktivnosti v tujini po tem, ko se je izmaknil »komunistični« roki pravice. Gre za dejstva, ki dodatno osvetljujejo njegovo pripadnost naci-fašistični ideologiji. Kot navaja argentinski zgodovinar in novinar Uki Goni v knjigi Resnična Odesa, je v letu 1948 Rožman pomagal ustašem, da so prišli do naropanega denarja na švicarskih računih v višini kar okoli 200 milijonov švicarskih frankov. Citiram po angleški izdaji knjige (Goni, Uki. The Real Odessa. London, New York: Granta Books, 2002, str. 210 – 211), ki jo imam trenutno pri roki, knjiga pa je bila tudi prevedena v slovenski jezik l. 2006. »Občutljivo operacijo so zaupali slovenskemu škofu Grigoriju Rožmanu, notoričnemu antisemitu in vojnemu zločincu. Kljub dobro utemeljenim razlogom za Rožmanovo izročitev po begu v Avstrijo ob koncu vojne, Jugoslavija ni mogla premagati kombiniranega zavračanja Vatikana, Velike Britanije in ZDA, da bi izročile tako visokega cerkvenega dostojanstvenika komunistom. V družbi drugega vojnega zločinca, škofa Katoliške akcije Ivana Šarića, je Rožman ’inkognito’ potoval v Bern«. Goni nadalje navaja, da so ustaši ukradeno zlato po visokih črnoborzijanskih cenah pretopili v dolarje in nekaj spravili tudi v svoje žepe, ker so za pomoč ’beguncem s katoliškega območja’ namenili zgolj znesek po veliko nižjem uradnem tečaju za zlato. Goni še navaja arhive ameriške obveščevalne službe: »Rožman potuje v Bern, da bi poskrbel za ta denar. Denar je v švicarski banki in načrtuje, da bo večino tega denarja poslal v Italijo in od tam ustašem v Argentino«. Če kdo dvomi o Rožmanovi vlogi v slovenski kolaboraciji med vojno, se iz teh verodostojnih navedkov lahko prepriča, da se je le-ta nadaljevala tudi po vojni z drugimi kolaborantskimi skupinami – v danem primeru z ustaši. O kaki skesanosti zaradi podpore okupatorju torej najbrž res ni mogoče govoriti.