Evropa 2020

Nekoč je evropska komisija sanjala o pametni, trajnostni in vključujoči rasti – o vlaganjih v znanje, raziskave in inovacije, zelenem gospodarstvu, ustvarjanju delovnih mestih in zmanjšanju revščine.

To je bilo leta 2010, ko je evropska komisija sprejela strategijo Evropa 2020. Z njo je bilo med drugim predvideno, da se bo število revnih zmanjšalo za 20 milijonov, da bo zaposlitev imelo 75 odstotkov prebivalstva v starosti od 20 do 64 let, da morajo države članice tri odstotke svojega BDP-ja nameniti raziskavam in razvoju ter da morajo doseči 20-odstotno zmanjšanje emisij, 20-odstotno povečanje obnovljivih virov in 20-odstotno povečanje učinkovitosti porabe energije.

Realnost je daleč od visokoletečih ciljev. Ista komisija, ki je obljubljala pametno, trajnostno in vključujočo rast, je evropsko celino z vsiljevanjem drastičnega zategovanja pasu, z rezanjem plač in socialnih transferjev spravila v globljo in dlje trajajočo depresijo, kot je bila tista v tridesetih letih prejšnjega stoletja. V obdobju 2008–2012 so se javni izdatki za izobraževanje občutno zmanjšali, zlasti izrazito v tistih evropskih državah, ki jih je kriza najbolj prizadela. V Grčiji so se javna sredstva za izobraževanje zmanjšala za 17 odstotkov, na Portugalskem za 13 odstotkov, na Irskem za osem odstotkov in v Italiji za šest odstotkov. Enak scenarij se je odvil v Sloveniji. Vlada Janeza Janše je kar počez zarezala v sredstva, namenjena izobraževanju in znanosti. 1500 izobražencev se je na to nepremišljeno potezo odzvalo s peticijo, v kateri so vlado pozvali, naj nikar ne zmanjšuje sredstev za znanost in tehnologijo, a vse je bilo zaman.

Enako se je zgodilo pri javnih izdatkih, namenjenih okoljski zaščiti. V obdobju 2008–2012 so se na Irskem skrčili kar za 30 odstotkov, v Grčiji za 25 in v Španiji za 16 odstotkov … Znova se je potrdilo, da papir prenese vse. Ekonomist dr. Jože Mencinger je že marca leta 2010 pravilno napovedal, da je strategija Evropa 2020 brca v prazno in da je evropska komisija spregledala, da »zniževanje cene dela z zniževanjem plač in socialne varnosti, ki bi zadoščalo za konkuriranje socialno mnogo bolj brezobzirnim družbam, implicira postopno opuščanje socialnotržnega gospodarstva, na katero se nenehno sklicuje.«