Gumbin

Človek za zdravje, sprostitev in zabavo žveči že tisočletja. V zadnjem stoletju so naravne žvečilke zamenjali žvečilni gumiji, katerih sestava je vse bolj sintetična in zato problematična tudi po tem, ko čigumiji postanejo odpadek in iz ust poletijo v koš ali še raje na tla, kjer prežijo na nič hudega sluteče mimoidoče podplate.

Sodobni čigumiji za razkroj potrebujejo tudi do petsto let, zato gre za njihovo odstranjevanje z javnih površin precej denarja. Do okolja najbolj prijazna alternativa je recikliranje, a se s tem za zdaj ne ukvarja skoraj nihče, med redoljubneži pa prevladuje zavijanje prežvečenih čigumijev v papir in odlaganje med mešane odpadke. V lokalih, kjer se prežvekovalci spopadajo s težavo, kako čigumi odvreči, ne da bi naredili štalo v pepelniku, so se pojavili posebni namizni koški, imenovani gumbin. Čeprav gre za skovanko iz angleških besed za žvečilni gumi in koš, je zadeva plod slovenskih oblikovalcev in izdelovalcev. V spodnjem delu instalacije so lističi, v katere zavijemo žvečilko, preden jo odvržemo skozi odprtino v kupolastem zgornjem delu, in ki so sicer namenjeni tudi oglasom.