Brez mandata za strah

Ko smo bili tudi mi vsi: naše matere in očetje, od Tončke Čeč pa do Kajuha in vse do pobitih še 4. maja1945 na Turjaku, za okupatorja zgolj banditi, ki so jih ti, tudi v razmerju 100 za enega, neusmiljeno pobijali, smo mislili in zlasti čutili drugače od danes. Tudi takrat so se namreč vojaški nadmoči in represalijam okupatorja zatirani uspešno lahko odzivali le z diverzijo: morali so udariti nepričakovano in kjer si edino lahko v taktični premoči; obenem pa selektivno, po stebrih sovražnega, v deželo nepovabljenega, režima. Kot prijazno opozorilo pa jih je bilo nekaj v Gradcu evropsko-humano obglavljenih!

Izjemna, za (evropske) standarde nesprejemljiva šokantna surovost IS je le izsiljena posledica naše, različno odtehtane, empatije: 8 ali manj ubitih Evropejcev je postalo solidarnostni problem celotne Evrope, istočasno pa 80 in več mrtvih na Bližnjem vzhodu ali Afganistanu ostaja le »kolateralna« škoda (pravičnega?!) boja na tujih tleh za tam vprašljive evropske »civilizacijske standarde«.

Enako sedaj počno, priznam, ne na svoji zemlji kot mi, tisti prišleki in zlasti še neintegrirani novi Angleži, Francozi, Belgijci in Nemci islamskih korenin, doma na evropskem socialnem dnu. V Evropo so prišli, celo »povabljeni«, še pred in potem, ko jim je ista Evropa z Natovim transferjem »demokracije« za svojo, še nadaljno imperialno prevlado na naftnih in vojaško strateških področjih, na vse bližnjem vzhodu sesula elementarne pogoje skromnega življenja v miru na domačih ognjiščih in jih pognala milijone preko nevarnega Sredozemlja v, pred njimi ožičeno, Evropo, kjer je prav Slovenija, skoraj prva v falangi opravila svojo servilno, dodeljeno ji valptsko vlogo!

Ker se je za tok dogodkov odgovorna evropska elita, vsem evidentno in drugače od papeža Frančiška, neprobojno zabarikadirala in varnostni riziko raje prenesla na vse svoje državljane, zato sedaj vsi »čakamo« na sodu eksploziva, kot talci tiste pogubne politike, na katero si nismo vzeli vpliva.

Zato je pompozno deklarirani «boj proti terorizmu« velika moralna hipokrizija celotne Evropske unije. Ta ne more biti zadovoljivo rešena na evropskih tleh, temveč le kompleksno in na lokaciji njenega prvotnega izvora. Gre za odpravo vzrokov, usodno nastalih že po prvi svetovni vojni, l. 1919, s francosko-angleško delitvijo »fevdov« po razpadu otomanske države in kasneje, 1945, s poklanjanjem tuje, palestinske zemlje, rešitvi evropskega židovskega vprašanja. Žal imajo veliki ali kratek spomin ali pa še vedno nepotešene skomine. Nato pa, s človeškimi žrtvami in fi nančnimi prispevki vseh svojih 26 članic, trajno hodi po »vroči kostanj« v evidentno korist predvsem le treh/štirih: VB, FR in ZDA (in tudi Rusije!) ter seveda velikega kapitala brez decidirane nacionalnosti. Če nečesa tako očitnega nočeš videti, ga tudi ne moreš pravilno rešiti; mi pa smo dejavno in prepoznavno »častno zraven«.