Teatralni napad

Interpelacije, ki jih je desna opozicija doslej vložila proti ministrom vlade Mira Cerarja, so bile večinoma utemeljene na posameznih, v javnosti razvpitih primerih. Notranjo ministrico Vesno Györkös Žnidar so v SDS interpelirali zaradi aretacije bivšega kosovskega premiera Ramusha Haradinaja, ministrico Anjo Kopač Mrak dvakrat zaradi primera velenjskih dečkov, ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča zaradi izjave o začetku gradnje drugega tira, ministrico za šolstvo Majo Makovec Brenčič zaradi financiranja zasebnih šol, čeprav so njen osnutek zakona o financiranju osnovnih šol v SDS podprli.

Tudi interpelacija, ki se nanaša na delo celotne vlade in so jo v SDS ta teden vložili na koncu ofenzive, je vsebinsko prazna. Ni prav jasno, kaj SDS hoče. Ob predstavitvi besedila na 46 straneh je Janez Janša v parlamentu ponavljal že znane floskule: da so bile volitve ukradene, da je vlada Mira Cerarja uresničila le deset odstotkov obljub, da ljudje vse manj zaupajo predsedniku vlade, da odgovorni za bančno luknjo še niso za zapahi … Nič pa ni Janša omenjal ukrepov, po katerih si je doslej javnost v resnici zapomnila Cerarjevo vladavino. Ni govoril o postavitvi žice ali o uvedbi policijskih pooblastil v vojsko, niti o privatizaciji pogrebne dejavnosti, o delni liberalizaciji trga z naftnimi derivati ali o več kot 60-milijonskem odpustku, ki so ga za časa Cerarjeve vlade dobili najpremožnejši, o privatizaciji Žita ali brniškega letališča.

Z vsemi naštetimi ukrepi se je Janez Janša v resnici strinjal. Za vse navedeno je v resnici SDS glasovala, zaradi česar se zdi, da se tudi ob zadnji interpelaciji Janša zaletava sam vase. Razlika med njim in Mirom Cerarjem je brez dvoma pomembna razlika v slogu, uglajenosti nastopa, formi, Janševi želji po absolutni oblasti in Cerarjevem priseganju na pravno državo in demokracijo. Vprašanje pa je, kakšna je vsebinska razlika v političnem programu. Če nimaš argumentov, povzdigni glas, pravi ljudski rek. V SDS sedaj počno prav to. Napovedujejo celo ustavno obtožbo zoper predsednika vlade.

Za marsikaterega volivca je sicer razlika v slogu odločilna, morda še edino, po čemer se danes politične stranke ločijo. A ravno zaradi tega akcij SDS ne smemo podcenjevati. Če je namreč Miro Cerar z omenjenimi ukrepi zmogel postati in ostati predsednik vlade z najvišjo javnomnenjsko podporo v zadnjih osmih letih, se tak potencial lahko še vedno skriva v SDS ali recimo v NSi – če bodo le malce spremenili slog.

Bolj kot napad na vladajočo koalicijo je zato vložitev vsebinsko prazne interpelacije v funkciji grajenja podobe relevantne opozicije na desnici, kjer Janezu Janši sedaj grozi prav Ljudmila Novak.

Bitka, denimo zdravstvena reforma, ki jo je SMC z Mirom Cerarjem na čelu začela biti pred dvema letoma, seveda ni izgubljena. A čas za kaj takšnega se izteka. Tudi v SMC, ne zgolj v opoziciji, vedo, da bodo prihodnji meseci ključni.