Družba in položaj odvisnežev od trde droge

Kot mati zdaj mrtve hčere, odvisne od heroina, bi rada rekla sledeče: Najprej se je treba zavedati, da odvisnež od trdih drog ni kriminalec, je pacient. Zahod se zgraža nad filipinskim predsednikom in njegovim bojem proti mamilom v duhu Hitlerja, za katerega se je predsednik opredelil sam. Zdaj že država plačuje po 200 do 300 dolarjev za umor enega preprodajalca mamil, ki je dostikrat sam odvisen in nima druge možnosti zaposlitve kot droben ulični kriminal. Toda ali smo mi kaj boljši? Namesto varnih hiš, kjer bi pod nadzorom zdravniškega osebja pacient dobil drogo in si jo pod higienskimi pogoji lahko iniciiral, mi izvajamo tihi genocid in dovoljujemo, da mladina išče zatočišča v propadlih hišah, pod mostovi itd., na voljo kriminalcem, prekupčevalcem z belim blagom.

Droga bi morala biti zastonj v rokah svetovne zdravstvene organizacije WHO. Zastonj zato, ker se tako odvisnež izogne poniževanju, zlorabam, drobnemu kriminalu, pornografiji, prostituciji in prekupčevanju, v kar je v sodobni družbi prisiljen, kajti trda droga je močnejša od volje človeka. Tak človek rabi pravi pristop k zdravljenju. Na primer hospitalizirano zdravljenje brez substitutov, samo s postopnim zmanjševanjem doze. Seveda to ne bi prineslo dobička farmacevtski industriji in zato ni podpore predlogu. Je pa to najbolj human pristop k problemu. Skrajni čas je, da vlada začne ukrepati na tem področju. Strokovnjake imamo dobre. Npr. dr. Krek, dr. Kastelic, dr. Nolimal. V 2. polovici 20. stoletja se je izoblikovalo v Evropi dosti dobrih praks reševanja problema odvisnežev. V Švici so šli s socialnim pristopom tako daleč, da so pod zdravniško kontrolo dajali odvisnežem drogo, jim omogočili službo in prebivališče in drobni kriminal se je občutno zmanjšal. Morda je le boljši tak pristop k problemu kot pa tihi genocid odvisnežev, kot se dogaja zdaj.