Fracking na zalogo

Iz dveh vrtin, izvrtanih v bližini Lendave, trenutno zemeljski plin neprečiščen odteka na Hrvaško. Lastnik koncesije – družba Geoenergo, ki si jo delita Petrol in Nafta Lendava – ga prodaja družbi INA, ker mu zaradi pritožb okoljevarstvenikov ni uspelo dobiti dovoljenja za gradnjo lastne prečiščevalne naprave. Na dan na Hrvaško pošlje približno 60 tisoč kubičnih metrov plina.

Vrtini, poimenovani PG-10 in PG-11, so leta 2011 že obdelali s postopkom hidravličnega lomljenja. Gre za vbrizgavanje velikih količin vode s primesmi pod visokim tlakom, kar povzroči razpoke v plasteh kamnin, po katerih lahko na površje uhaja sicer ujeti plin.

V Geoenergu so že lani na Agencijo za okolje (ARSO) naslovili vlogo za odobritev ponovitve postopka. ARSO jo je nedavno objavil na svoji spletni strani, a odločitve še ni.

Iz vloge izhaja, da bi bil morebitni ponovljeni postopek hidravličnega lomljenja v vrtinah nekoliko obsežnejši od prvega – skupna količina vbrizgane tekočine naj bi bila do 1800 kubičnih metrov na vrtino, v prvotnih postopkih leta 2011 pa ni presegla 700 kubičnih metrov na vrtino.

Zaradi zapletov v zvezi z urejanjem infrastrukture in pridobivanjem vseh potrebnih dovoljenj sta plinski vrtini po prvem hidravličnem lomljenju dolgo mirovali. To naj bi bil glavni razlog, da bo morda za zagotavljanje zadostnega pritoka plina postopek treba ponoviti. »Glede na to, da sta od izgradnje do začetka proizvodnje vrtini mirovali šest let, obstaja verjetnost, da bo v prihodnosti potrebna vnovična hidravlična stimulacija,« so sporočili iz Geoenerga.

V tem trenutku naj postopek ne bi bil potreben. A ker imajo slabe izkušnje z dolgotrajnostjo uradnih postopkov za pridobivanje dovoljenj, so vlogo raje vložili na zalogo. »Iz previdnosti smo na ARSO že lani oddali obrazec za začetek predhodnega postopka, čeprav takrat še nismo zagotovo vedeli, ali bo hidravlična stimulacija potrebna.« Hidravlično lomljenje je prišlo na slab glas med okoljevarstveniki, potem ko so iz ZDA začeli poročati o onesnaženju zajetij pitne vode in potresih v bližini plinskih vrtin. V Geoenergu zatrjujejo, da je strah v prekmurskem primeru odveč, saj bi bilo treba tekočino vbrizgati več kot 2500 metrov globoko, daleč stran od vodonosnih plasti v Prekmurju, prav tako pa so količine vbrizgane tekočine neprimerljivo manjše kot v ZDA.

Agencija za okolje mora zdaj ugotoviti, ali je pred izdajo dovoljenja za postopek potrebna izvedba presoje vplivov na okolje.