Knjiga / J. G. Ballard: Potopljeni svet

+ + + +

Pod vročim soncem

Britanski pisatelj, esejist in satirik J. G. Ballard (1930–2009) je pisec za današnje čase. V Suši piše o postopnem izginjanju vode in zato do človeka neprijazni, devastirani puščavski krajini. V Stolpnici o skupnosti, ki se zapre pred svetom in zaradi hormonalne prenapetosti posameznikov, ki se vidijo kot vodilni, počasi drsi proti regresiji in predcivilizacijskemu. V Kristalnem svetu se zaradi antimaterije in podvajanja galaksije zgodi napredujoča kristalizacija, ki se ji eni umikajo – za druge je obet večnosti, všečna in trajnostna oblika obstoja. Potopljeni svet pa govori o povodnji svetovnih razmer, o povečanem delovanju Sonca, zaradi katerega se topi permafrost in scvrknejo ledeniki, da je življenje mogoče samo na polih, kjer zaradi kota oziroma odboja sončnih žarkov vročina ni nevzdržna.

Ballard ni pisec znanstvene proze, ne gre mu za natančno detekcijo korakov, ki so pripeljali do spremembe stanja, čeprav je biblični potop bolje razložen kot kristalizacija; tu so Sončevi izbruhi, segrevanje, tropifikacija vremena z neurji, predvsem novonastale reke, ki prinašajo blato in počasi zasipajo stara mesta. Na takem kraju, v nekdanjem Londonu, se po dolgem potovanju skozi vodna in blatna prostranstva ustavi tudi biološka ekipa, spremljana z vojaško, ki skrbi za njeno preživetje. Večina romana se dogaja na strehah kinodvoran, kjer pristajajo helikopterji, v blatnih lagunah, kjer stolpnice, ki so bile prej na hribčkih, ustavljajo pritok novega blata. Pri tem je zaradi sevanja, ko je zmanjšana gravitacija spustila zaščitne zračne in ozonske plasti, nastal prazgodovinski svet, v katerem med orjaškimi preslicami in mutiranim bambusom prevladujejo ogromni komarji, netopirji, predvsem pa vseh vrst plazilci. Po hotelskih kavčih se raztegujejo legvani in nasploh je roman Potopljeni svet nekakšen globalizirani jurski ali kredni park.

Vendar je Ballard bolj kot nad razvojem nekdanjega, zdaj spet povrnjenega sveta, zaskrbljen nad stanjem človeka. Prebivalci tega sveta se vedejo vse bolj nerazumno, očitno so se v njih sprožile podobe, ki jih nosimo globoko v nezavednem, njihove more in vedenje postajajo vse bolj prilagojeni reptilnemu svetu, strahovi so vse večji, napetosti med razumom in nezavednimi destruktivnimi nagibi vse močnejše. Ko vojska ta svet zapusti, pridejo modernizirani pirati in glavnemu v romanu se zdi, da mora proti jugu, v vročino, v lepoto novonastalih lagun. In gre. V prostore, kjer igra glavno vlogo scenerija, džungla, tu je še privid arhaičnega prasonca, v ritmu katerega začnejo utripati vsi in vse.

Ballard preverja, kako trdna je civilizacijska lupina in koliko je v človeku močna regresija oziroma devolucijski gon. V težkih razmerah gre hitro navzdol in Potopljeni svet je bolj antropološka proza kot naravoslovna, spisana z dovolj poetičnimi opisi in dovolj drastična v izpeljavah psihičnih premikov, da pritegne. Zahteva premislek, ali je razvoj res vedno tudi napredek oziroma kateri so tisti obdobja in okoliščine, ko postane regresiven.