Film / Vzporedni materi

za

Vse o materi.

Douglas Sirk je v petdesetih letih prejšnjega stoletja posnel serijo pastelnih, sentimentalnih, kičastih, artificielnih melodram (Veličastna obsedenost, Vse, kar dovolijo nebesa, Zapisano v vetru, Imitacija življenja), ki so najprej zelo vplivale na Rainerja Wernerja Fassbinderja, potem pa še na Todda Haynesa in Pedra Almodóvarja, toda ko gledate Almodóvarjevo melodramo Vzporedni materi, imate občutek, da so jo navdihnile, intonirale in zapečatile še starejše holivudske melodrame, tiste iz tridesetih let, v katerih so ženske rojevale otroke, ki so jih morale skrivati, in ugotavljale, da moški niso na njihovi strani.

V madridski porodnišnici hkrati rodita dve ženski, Janis (Penélope Cruz), ugledna fotografinja, in Ana (Milena Smit), depresivna najstnica. Janis je vsa vesela – otroka si nadvse želi. Ana pa je tesnobna – otroka si ne želi. Očeta njene hčerkice ni na spregled. A tudi Janis je brez moške opore, saj je njena hčerkica »naključni« produkt afere z Arturom (Israel Elejalde), forenzičnim arheologom, ki naj bi odprl množično grobnico, v katero so španski fašisti, Francovi falangisti, med državljansko vojno zmetali trupla svojih žrtev – tudi njenega pradeda. Izginil je – tako kot sta »izginila« Janisin in Anin moški. Almodóvarjeva melodrama – elegantna, intenzivna, napeta, angažirana, antipatriarhalna, antifašistična – odlično, po malem ironično, skoraj farsično apostrofira čas »velike zamenjave«: ženske so se – tudi s pomočjo gibanja #MeToo – distancirale od moških, ki izgubljajo premoč, tako da imajo občutek, da izginjajo in da jih bodo zamenjale ženske. Janis ima majico z napisom: »Vsi bi morali biti feministke.« (Kinodvor & kino)