Film / Hudičev plen

proti

Eksorcistka.

Se še spomnite Friedkinovega Izganjalca hudiča, v katerem sta iz male obsedenke, »hudičevega plena«, hudiča izganjala dva moška, dva duhovnika? V Hudičevem plenu, katakombsko morbidnem, nerazburljivem, kadaversko neduhovitem derivatu Izganjalca hudiča, ki ga je posnel Daniel Stamm, avtor Zadnjega eksorcizma, pa iz male obsedenke (Posy Taylor) hudiča izganja ženska, mlada nuna, sestra Ann (Jacqueline Byers), hči »demonične« – shizofrenične – ženske, potomka Sv. Katarine iz Siene (prve eksorcistke), ki jo iz nekega samostana preselijo v novo cerkveno »eksorcistično šolo«, katoliško »Bradavičarko«, v kateri lahko mojstri svoj eksorcistični talent in ga obenem tudi preizkuša na »demoničnih« pacientkah, ki kremžijo svoja telesa in žrejo svoje lase.

Tu pride torej do trendovskega, politično korektnega spolnega obrata – ženska opravlja tipično »moški« poklic. Ja, Hudičev plen se ima za darilo gibanju #MeToo, toda v resnici je le še eno ekspeditivno darilo moškemu gibanju: ko žensko prelevijo v izganjalko hudiča, jo namreč prelevijo v orodje patriarhalne kontrole. Zakaj bi »demonične« ženske – »deviantne« ženske, posiljene in nadlegovane ženske, ženske, ki so splavile ali pa zanosile kot najstnice ipd. – disciplinirali moški, če pa jih lahko disciplinirajo same ženske? (kino)