Film / Smučarske sanje

za -

Beg.

Mlada Afganistanka pove, da je življenje afganistanskih žensk še vedno ječa – kljub »svobodi«, ki jo je prinesla ameriška okupacija. Moški žensk še vedno ne pustijo iz hiš in še vedno se jim zdi sramotno, če ženske hodijo v službo. Afganistanski moški komaj čakajo, da se vrnejo talibani. A preden se vrnejo, tri mlade Afganistanke, Zakio, Faribo in Fatimo, pošljejo v Slovenijo in Avstrijo, kjer naj bi se pripravile na zimsko olimpiado – če se bodo seveda kvalificirale.

Doku Smučarske sanje pa ni Rocky, še manj Ledena steza, zgodba o tem, kako se tri simpatične outsiderke vsem oviram in prerokbam navkljub »čudežno«, »katarzično« in »inspirativno« prebijejo na olimpiado, temveč zgodba o tem, kako začnejo tri simpatične outsiderke, ki štekajo, da olimpiade ne bodo videle (olimpiada je za Mikaelo Shiffrin in take), ki jih vsi predsodki in zavrnitve, na katere naletijo v profesionalnem smučanju, preveč spominjajo na afganistansko izkušnjo, in ki jim to, da bi bile tam zadnje, v resnici ne pomeni toliko kot jamajški posadki boba (dovolj imajo tega, da so zadnje v Afganistanu), razmišljati, da bi bilo nemara bolje, če bi stegnile v Nemčijo, kjer jih čaka, kot pravijo, »boljše življenje« (kdo ve, morda »boljše življenje«, ki so ga videle v »zahodnih filmih«, pred katerimi jih svarijo v Afganistanu). Zbežati hočejo »pred afganistansko kulturo«, a kontakt s Facebooka naj bi bil sporen in nevaren – je lahko bolj sporen in nevaren od vrnitve v Afganistan? (Kinodvor)