Film / Globoka hrepenenja bogov

zelo za

Balada o Kurageju.

Če ste videli Imamurovo Balado o Narayami, ki je pokazala, kaj se zgodi z evtanazijo, če jo prepustiš silam tradicije, potem si morate pogledati tudi epska in spektakularno odbita Globoka hrepenenja bogov, ki jih je Imamura posnel leta 1968 in ki so videti kot uvod v Balado o Narayami, kot njen bizarni, groteskni, rapsodični, novovalovski prequel (tako rekoč zgodba o izvoru), saj skupnost, ki se na Kurageju, tropskem otočku, polnem naravnih bogastev (sladkorni trs ipd.), prepušča tradiciji, predvsem incestu, eksploataciji otrok, vražam, animizmu in Bogu, spominja na tisto skupnost, ki se tradiciji prepušča pod Narayamo.

A prihaja kapitalizem, okej, podjetni tokijski inženir, ki hoče otok modernizirati, skomercializirati in optimizirati ter ga preleviti v sladkorno plantažo in turistično destinacijo – no, to le potrdi, da je modernost, obsedena z brutalno učinkovitostjo in vljudnim pohlepom, včasih še primitivnejša od tradicije. Mojstrovina, ki je nikar ne zamudite. Imamura jo je snemal leto dlje, kot je bilo predvideno, s tem pa je fikcijo očitno izčrpal – igranega filma ni potem posnel deset let. (Kinodvor – le 29. maja)