Film / Dežela nevarnih

zadržan +

Vojna se je spremenila.

Ko zagledate ameriške specialce, Kinneyja (Liam Hemsworth), Sugarja (Milo Ventimiglia), Abela (Luke Hemsworth) in Bishopa (Ricky Whittle), ki se prebijajo skozi azijsko džunglo, en passant pa pobijajo teroriste ( ja, logično, džihadiste), si rečete: aha, Američani se spet stegujejo tja, kamor se ne bi smeli! Spet se vmešavajo v notranje zadeve druge države! Njihovemu sejanju imperialnega terorja ni ne konca ne kraja! Toda potem zagledate terorista, ki žensko obglavi pred njenim možem – in film v trenutku upraviči ves svoj imperialni pomp, ves svoj mačizem, ves svoj šovinizem, ves svoj patriotski patos, vso svojo slo po razstreljevanju. »V vojni smo, samo še ne vemo.« Itak.

Ker pa so ameriški specialci takšni kot njihov vrhovni poveljnik, ameriški predsednik Joe Biden, se nenadoma izgubijo, tako da Kinney – najmanj izkušen med njimi – ostane sam, prepuščen svojemu vrojenemu junaštvu in Reaperju (Russell Crowe), ciničnemu, jeznemu, napetemu upravljavcu vojaških dronov, »nebeškemu očesu«, ki sedi na stolu v nevadskem komandnem centru in skrbi, da teroriste, ki hočejo stisniti Kinneyja, prehitita »poguba« in »razčefuk«. Reaper bi lahko rekel to, kar je rekel Robert Oppenheimer: »Postal sem smrt, uničevalec svetov!« A stol, na katerem sedi, je prestol – vojno dobi, ne da bi se premaknil. Ni se mu treba – vojna se je spremenila. Droni in razstreljevanje – potrebuješ le človeka, ki lahko z enim očesom gleda na zaslon, z drugim pa v porodnišnico, kjer njegova žena rojeva. To bi lahko počel tudi od doma. Vojna se je res spremenila. (kino)