Spet sin elite

Za sedanje stanje duha v družbi si novinarji (ne vsi) lahko podajo roke s politiki (tudi ne z vsemi) in z bogataši, kot je Klemen Šešok - s pijavkami našega nekdanjega dobra, ki naj bi bili - po samohvali - „potrebni“ za napredek v družbi, v nasprotju z nami, z amorfno gmoto.

Vedno bolj si želimo (vsaj) kritičnih medijev, takih, kot je Mladina, zlasti od naše RTV Slovenija pa smo pričakovali pod novim vodstvom veliko več. Recimo, ali še vedno gledate Tarčo? Mnogi je več ne morejo prebaviti. Ne vem, ali se samo meni zdi, da je oddaja pristala na nižjem nivoju, odkar je odšla novinarka Nataša Markovič. (Kje so dobri preiskovalni novinarji?) Kot v večini drugih medijev je v Tarči vedno več „rumene barve“, gotovo v želji privabljati gledalce, kar pa je za mnoge, se uredniki tega ne zavedajo, odbijajoče in podcenjujoče. Ob strani puščajo številne za nas državljane pomembnejše teme in zdi se, da voditeljica uživa v perseveriranju - v ponavljanju istih podatkov, stavkov, afer, ki se jih še dodatno razpihuje. Seveda je prav, da politiki prevzamejo za napake subjektivno ali objektivno odgovornost, vendar naj bi imeli za vse enake kriterije. Namesto tega pa negujejo pristranskost, ko se nekatere kuri na grmadi, druge z večjimi „nahrbtniki“ pa tolerira, če že ne idealizira in obožuje. Tokrat sta goste obvladovali kar dve voditeljici. Običajna, ki je ob svojih vprašanjih privoščljivo obračala oči, in druga, nekdanja novinarka, ki je z rezkim glasom dopovedovala - drugim gostom in občinstvu - da o vsem vse ve, da se na vse spozna in da ima o vsem prav. In povedano še malo začinila z revanšizmom. Si tega res želimo?