Knjiga / Arne Hodalič: Moje svetlobe

+ + + + +

Avtobiografija mojstra fotoreportaž.

V njegovih knjižnih fotoalbumih dominirajo fotografije, tu pa je za odtenek v prednosti besedilo. To teče kot pri Sindbadu Morjaku v Tisoč in eni noči – s pripovedovanjem peripetij s potovanj pritegne bralca, sploh, ker zgodbe ilustrirajo še zgovornejše fotografije. Pri tem tokrat postavlja v prvi plan zaplete in probleme, povezane s tem, kako sploh priti v izbrane kraje ter tam posneti iskane prizore. Njegov sistem je namreč kapriciozen – izbira področja in situacije, do katerih slehernik in tudi lovci na fotografije ne pridejo: najsi bo ekstravagantni mafijec v Južni Ameriki, ki ima nepojmljivo zbirko umetnin in arheoloških artefaktov, iskalci afrodiziaka iz morskih kumar pod ledom Sahalina, sibirsko ljudstvo Nencev, ki živi nad polarnim krogom, staroselski Kogiji v Kolumbiji, kjer gore dosežejo 6000 metrov višine vsega nekaj deset kilometrov od morja, ali pa večmesečno potovanje z jadrnico pod poveljstvom kapitana supermana v francoski odpravi L’esprit de Bougainville. Delovni življenjepis, ki ga tvori več kot dvajset poti, prinaša skrajno intrigantno čtivo. Veliko bolj skop pa je v osebni biografiji, tu resda razkrije delček v dveh črticah: KuhArne in GlasbArne, a le na hitro omeni odraščanje ter na kratko popiše tri svoje dive, svoje navdušenje nad njimi, pozabi pa na samega sebe. Piše namreč linearno, s koraki zanesljivo stopa naprej, izpusti pa dileme, kratke stike, preobrate, neuspehe, razočaranja in vse, kar sodi v tkanje medčloveških odnosov in v spreminjanje samega sebe. Kar je sicer dosledno v skladu z njegovim načelom: delam, torej sem; cepljenim na bonvivansko noto: delaj, kar te veseli, in nikoli več ti ne bo treba delati.