Film / Pingvinove lekcije

zadržan

Društvo mrtvih pesnikov.

Tom Michell (Steve Coogan), zapuščeni, zlomljeni, izgubljeni učitelj angleščine, leta 1976 obtiči na argentinski elitni šoli – v času puča, vojaške hunte, diktature, »umazane vojne«, izginotij, fašizma. Da bi na bližnji urugvajski plaži zapeljal naključno dekle, »junaško« reši zapuščenega, izgubljenega pingvina, a potem namesto seksa dobi pingvina, ki pa se ga ne more in ne more znebiti. Policija hoče, da ga vzame s sabo – če ne ga bodo aretirali. Mejna policija hoče, da ga vzame s sabo – če ne ga bodo aretirali. Kar deluje precej kafkovsko. In obešenjaško. Pingvin – alias Juan Salvador – postane njegov rejenec, njegov posvojenec, njegov ljubljenec, njegov asistent, njegov avatar, njegov simptom. No, »metafora svobode«.

In ker je Pingvinove lekcije posnel Peter Cattaneo, avtor dramedije Do nazga, je le vprašanje, kdaj bo šel Michell – emocionalno, mentalno – »do nazga«, toda njegova patetično mučeništvo in še patetičnejša odrešitev sta tako poceni, tako naivni in tako antiklimaktični, da film, ki argentinsko »umazano vojno« itak prikazuje kot kavarniško polemiko, povsem sterilizirata. (art & kino)