Film / Vermiglio

za

Vas ob gozdu.

Vermiglio, italijanska gorska vas, je videti kot forma viva – kot razstava estetskih slik vzporednega, izgubljenega, pozabljenega sveta, odrezanega od zgodovine. V ospredju je velika družina, ki jo skupaj drži tradicija – Bog, spoštovanje, patriarhalni red, večno vračanje istega (letni časi, dolge zime), rituali in strogi, lakonični oče, Cesare (Tommaso Ragno), ki je obenem tudi učitelj (vseh vaščanov, otrok in odraslih, in vseh predmetov, tudi knjižnega jezika), tako da odloča o vsem, tudi o tem, kdo bo šel »naprej« in kdo bo ostal. V ozadju pa je druga svetovna vojna – fantje iz vasi odhajajo na fronto, umirajo, se vračajo ranjeni, pohabljeni, slepi.

To je vas iz grozljivk ( ja, vas ob gozdu, če hočete), le da se grozote dogajajo daleč stran. Vojne ne vidimo. Fašizma tudi ne. Toda ko gledate to vas, ko gledate tiktakanje te skupnosti, v kateri se novo, ki se rojeva, takoj postara, se sprašujete, koliko sta oba svetova – ta, ki je v ospredju, in ta, ki je v ozadju, vas in vojna, družina in fašizem – vendarle vzročno povezana. Mika vas, da bi vprašali: kaj, če je ta uročena, idilično tesnobna neoneorealistična vas, ki terja lojalnost in v kateri vsi bolj ko ne hodijo po prstih in šepetajo (da ne bi razjezili ali užalili Cesareja, Boga ipd.), dejansko fašistov sen? (art)