Promet zdaj

Pred tremi leti sem na tem mestu podal kritično razmišljanje o slabem stanju na naših cestah. Da, precej kritično. Kot voznik, z resnično mnogo prevoženimi kilometri po slovenskih cestah, vsakodnevni uporabnik, zavestno odločen, da vozim po predpisih, kulturno in moralno, vedno s pogledom tudi na druge uporabnike prometne infrastrukture.

Zakaj je v zadnjih treh letih stanje na naših cestah »kolapsiralo«? Dejanskih razlogov ne poznam. Za analizo tega, predvsem pa za iskanje celovitih rešitev imamo, verjamem, v naših strokovnih, državnih institucijah dovolj izobraženega kadra, ki bi se s tem moral ukvarjati. Sam lahko podam samo lastno mnenje, ustvarjeno neposredno na terenu.

Osnovna težava je v preobilici prometa. Razlog je tovorni promet, ki zaseda polovico avtocestne infrastrukture. Posledično se ves ostali promet na avtocestah drenja na prehitevalnem pasu ali se preusmerja na regionalne povezave. Posledično se zaradi pomanjkanja realne vozne infrastrukture za ostali promet drastično niža kultura vožnje, ki v kombinaciji s preštevilnimi, predolgo trajajočimi in terminsko nedomiselno urejenimi delovnimi akcijami in zaporami na cestiščih povzroča sedaj že dnevno hude prometne nesreče in stalne zastoje. In krog se sklene in ponovno zavrti. Kaj torej narediti?

Moje laično mnenje, ki v tem podivjanem svetu nima nikakršne teže, je sledeče.

Tovorni promet (tranzit) je treba prestaviti v nočni čas. Kljub oceanu gnojnice, ki bi se ob takšnem posegu izlil iz rezervoarjev lobijskih struktur, sem sam prepričan, da se to da zdravo razumsko, ekonomsko upravičeno in logistično primerno izvesti. Hkrati je potrebno tovorni promet (tranzit), za svoje negativne okoljske, ekonomske in varnostne posledice, ki jih povzroča, primerno finančno obremeniti in ta denar vrniti v okolje, infrastrukturo, lokalno skupnost. Kljub resnično slabi kulturi vožnje na naših cestah sem prepričan, da je velika večina uporabnikov cestne infrastrukture primernih. Vedno je in vedno bo obstajal manjši odstotek takih, ki jim ni pomoči, ki se obnašajo na prometnih površinah svojevoljno in take je pač potrebno iz prometa izločiti. Ta resnično majhen odstotek s svojim vedenjem za sabo potegne potem tudi zmerno večino. In smo tu: delo policije. Kot prvo: njihova stalna vseprisotnost na prometnih površinah bi bil najboljši ukrep za začetek dvigovanja kulture obnašanja na slovenskih prometnih površinah.

Naprej. Brezkompromisna izločitev iz prometa tistega malega odstotka uporabnikov prometne infrastrukture, ki jemljejo to le zase in za izživljanje lastnih potreb na neprimeren način ter jih primerno izobraziti pred ponovno vrnitvijo na ceste. Prilagoditi bi se morala zakonodaja in izvrševanje nadzora policije v prometu na način, da bo dobil dober voznik občutek spoštovanosti, slab pa bo brez izjem dobil možnost, da se poboljša, vendar bo za svoje neprimerno obnašanje v prometu primerno sankcioniran.

Vem, da govorim o teoriji, ki v tem svetu podivjanosti ni prijateljica prakse. Vendar, policija, oprosti mi, že desetletja kot institucija govoriš o prehitri vožnji in alkoholu kot primarnih razlogih prometnih nesreč. Da je tvoja retorika še vedno taka, pomeni, da tvoji ukrepi niso primerni, ne najdejo cilja ali pa si od politike nočeš vzeti pristojnosti za strokovno reševanje tega problema.

Skratka, preden vzamemo okolju še več zemlje za potrebe prometa, slednjega pa s tem samo vzpodbudimo k še večji rabi in uporabi, premislimo v duhu splošnih dobrin in se začnimo organizirati na način, da je mobilnost sicer potrebna in bo tudi v prihodnje prisotna, vendar ji ne sme biti vse podrejeno.