Je bil en zidar,
imel je denar
in težo in vpliv,
zato je dobil
vse, kar je hotel,
tako, da je vzel.
Ni rabil sam stati
ure pred vrati,
da bi birokrati
šli kaj poštempljati,
ni šel na sestanke
kot vse druge stranke,
ni drenjal se z rajo
v dežju pred postajo,
ni čakal v vrsti,
le tlesknil je s prsti
in bil je postrežen
in vedno deležen
najboljše usluge;
za reveže druge,
ki v vrstah so stali
in godrnjali,
mu ni bilo mar,
saj bil je zidar.

Pa se je zgodilo,
da se je na silo
spet rinil nekje,
prek vrste, se ve,
in prehitel ostale
v vrsti za - Žale.

In so se smejali,
ti, ki so čakali
ponižno svoj čas
v vrsti, na glas:
Tako gre ta stvar,
če si en zidar
in rineš prek vrste,
pririneš do krste!

Spesnil Lovro Matič