Diskretni šarm buržoazije

Vznik in propad meščanstva, nekdaj vodilnega družbenega sloja v Sloveniji

Bertolt Brecht, trdi kritik meščanskega in malomeščanskega življenja z začetka dvajsetih let prejšnjega stoletja, je v enodejanki Malomeščanska svatba prikazal t. i. malega človeka, malomeščana. Napadel je sprenevedavost, lažno moralo in sentimentalnost pripadnikov malomeščanskega razreda. A pripadniki tega razreda so preživeli stoletje in še danes sedijo v dnevnih sobah svojega skrbno izdelanega miniaturnega sveta.
Malomeščan je sociološko pripadnik drobne buržoazije, po starinsko prebivalec malega mesta in slabšalno samozadovoljen, družbeno brezbrižen in ozkosrčen človek, konservativec in tudi nekdo, ki ima nesodobne nazore - torej deviacija pravega meščanstva, ki je bilo v zgodovini nosilec demokracije, gospodarskega, znanstvenega in kulturnega napredka. A slovenska literatura je kot tako videla tudi meščanstvo kot tako. Razstava o slovenskem meščanstvu v Tivolskem gradu, ki so jo zaprli konec maja, sicer potrjuje, da smo rojstvo naroda doživeli leta 1848 z marčno revolucijo in da imamo od takrat Slovenci tudi nekatere temeljne simbole nacionalne identitete.
A če so posamezniki, nosilci novih idej, prišli iz meščanskega sloja, velja to za peščico ljudi, ki pa so se pri »rojevanju« slovenskega naroda morali naslanjati predvsem na taborsko gibanje, razprostranjeno po Sloveniji, saj je to dajalo nacionalnemu gibanju množičnost in moč. Sicer pa je slovensko meščanstvo v prvi polovici 19. stoletja bilo le »meščanstvo po izobrazbi«, ko so se šele začeli pojavljati tudi predstavniki slovenskega »meščanstva po premoženju« - tako obe krili slovenskega meščanstva poimenuje dr. Andrej Studen, raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino. In šele od takrat lahko govorimo o slovenskem meščanstvu z obema pljučnima kriloma: »Novi sloj je v začetku 19. stoletja in ponekod že konec 18. stoletja prevzel vodilno družbeno vlogo in nastopil proti plemstvu, ki se mu je zdelo pomehkuženo in nedoraslo krepostnemu življenju, ki naj bi bilo značilno za novi sloj meščanov, hkrati pa je videl v delavstvu in kmetstvu 'umazani sloj'. Meščani in samo moški naj bi v tem novem svetu krojili ne le politiko, ampak tudi samo življenje, vodilno ideologijo in se čutili poklicane za opravljanje civilizatorične vloge, ki so jo prevzeli od aristokracije.«

“Restavratorji” meščanstva