Kazenska ovadba

zoper osumljenca Vaska Simonitija - ministra za kulturo Vlade RS

OKROŽNO DRŽAVNO TOŽILSTVO V LJUBLJANI
Slovenska 41
1000 LJUBLJANA





VLAGATELJ: MLADINA, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa odvetnica
Nina Zidar Klemenčič




KAZENSKA OVADBA




zoper osumljenca
Vaska Simonitija - ministra za kulturo Vlade RS


zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po določbi 261/III člena KZ.


MLADINA, d. d., Ljubljana vlaga na podlagi 146. in 147. člena ZKP pri pristojnem državnem tožilstvu



k a z e n s k o o v a d b o,



ker obstajajo razlogi za sum,

da je uvodoma navedeni osumljenec kot uradna oseba (minister za kulturo Vlade RS) z namenom, da bi komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabil svoj uradni položaj in prestopil meje uradnih pravic, pri tem pa niso podani znaki drugega kaznivega dejanja, tako da je:

osumljeni Vasko Simoniti kot minister za kulturo Vlade RS podpisal Sporazum o zaključku postopka pred Evropskim sodiščem in s tem končanju odprtih vprašanj denacionalizacijskega postopka vračanja nepremičnin Blejskega otoka ter upravljanju in gospodarjenju, s katerim se je dogovoril, da Republika Slovenija neodplačno prenese na Župnijo Bled - oziroma Rimskokatoliško cerkev (v nadaljevanju RKC) - nepremičnine parc. št. 1148, proštija, v izmeri 192 m2, parc. št. 1149, mežnarija, v izmeri 107 m2, in parc. št. 1146, puščava, v izmeri 55 m2, in dal RKC v zakup nepremičnine, ki v naravi predstavljajo Blejski otok. S tem je osumljeni zlorabil svoj položaj in drugemu - RKC - pridobil protipravno premoženjsko korist in s tem storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja in pravic po 3. odstavku 261. člena KZ RS.

S tem je osumljeni storil kaznivo dejanje »Zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic« po določbi 261/III člena KZ.

Obrazložitev

Osumljeni Vasko Simoniti je kot minister v Vladi RS podpisal Sporazum o zaključku postopka pred Evropskim sodiščem in s tem končanju odprtih vprašanj denacionalizacijskega postopka vračanja nepremičnin Blejskega otoka ter upravljanju in gospodarjenju, s katerim se je dogovoril, da Republika Slovenija neodplačno prenese na Župnijo Bled - oziroma Rimskokatoliško cerkev (v nadaljevanju RKC) - nepremičnine parc. št. 1148, proštija, v izmeri 192 m2, parc. št. 1149, mežnarija, v izmeri 107 m2, in parc. št. 1146, puščava, v izmeri 55 m2, in dal RKC v zakup nepremičnine, ki v naravi predstavljajo Blejski otok. Osumljeni Vasko Simoniti je s tem ravnanjem zlorabil svoj položaj in drugemu - RKC - pridobil protipravno premoženjsko korist in s tem storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja in pravic po 3. odstavku 261. člena KZ RS. Sporazum o zaključku postopka pred Evropskim sodiščem je osumljeni podpisal 14. 10. 2008, zaradi česar se uporabijo določbe KZ RS - za storilca kaznivega dejanja se uporabi zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja.

Osumljeni je kot predstavnik lastnika nepremičnin parc. št. 1148, proštija, v izmeri 192 m2, parc. št. 1149, mežnarija, v izmeri 107 m2, in parc. št. 1146, puščava, v izmeri 55 m2, te nepremičnine odtujil v nasprotju z določbami Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin in kot lastnik nepremičnin parc. št. 1145/1, 1145/2, 1145/3, 1145/5, 1145/6, 1147/1, 1147/2, 1150, vse v skupni izmeri okrog 8.000 m2 (od celotne površine t. i. Blejskega otoka - ki znaša manj kot 0,9 ha) - skratka, gre za celoten Blejski otok - te nepremičnine oddal v zakup v nasprotju z določbami Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin, ki določajo razpolaganje in upravljanje s premoženjem RS.

Osumljeni je pri tem v sporazumu, ki predstavlja podlago za nedopustna razpolaganja, kot podlago zanje navedel lažniva dejstva in okoliščine, s čimer je izkazan svoj direktni naklep pri storitvi očitanega mu kaznivega dejanja.

V sporazumu kot razlog za njegovo sklenitev, za prenos premoženja z države na RKC, predstavi, da je še odprto vprašanje denacionalizacije, kar pa ne drži. Denacionalizacija je bila pravnomočno zaključena in zahtevki RKC po vrnitvi predmetnega premoženja v naravi pravnomočno zavrnjeni.

V sporazumu so navedene ugotovitve, ki so lažne in očitno zavajajoče. V sporazumu očitno pravno napačno, z namenom, da se utemelji podlaga za neodplačen prenos državnega premoženja RKC, navaja, da so v pritožbi na Evropsko sodišče za človekove pravice uveljavljeni tehtni pravni razlogi, in poizkuša prikazati, kot da s sklenitvijo tega sporazuma dejansko rešuje neko negotovo pravno stanje (kar je absolutno lažnivo, ker je bilo pravno stanje pravnomočno urejeno in ga ni bilo mogoče spreminjati) in namenoma postopku pred Evropskim sodiščem daje pomen in mu pripisuje posledice, ki jih sploh ne more ustvariti.

Republiko Slovenijo je v denacionalizacijskih postopkih zastopalo Državno pravobranilstvo RS. Sodni postopki so bili pravnomočno končani in zahtevek RKC pravnomočno zavrnjen. RKC je podala pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Tudi v primeru popolnega uspeha pritožbe (kar sploh ni bil mogoč scenarij, o čemer več v nadaljevanju) pravnomočna odločba ne bi bila razveljavljena. Edini mogoč zahtevek v postopku, ki ga je sprožila RKC pred ESČP, je bil odškodninski zahtevek. Po jasni in ustaljeni sodni praksi ESČP pa bi kakršnakoli odškodnina, ki bi bila prisojena, bila zanemarljiva glede na vrednost nepremičnin.

Predvsem in primarno pa je treba poudariti, da iz podatkov, dostopnih na uradni spletni strani ESČP, ni mogoče razbrati, da bi to kadarkoli razglasilo za dopustno pritožbo glede denacionalizacije podržavljenega premoženja v Sloveniji, čeprav je obravnavalo podobne vloge zoper Slovenijo, ki so jih vložili pomembni denacionalizacijski upravičenci (Sirc, Attems etc.). Vse te pritožbe so bile razglašene za nedopustne, ker je ESČP ugotovilo, da pritožniki niso mogli imeli legitimnega pričakovanja, da bodo dobili premoženje vrnjeno, kar je splošna praksa ESČP v zadevah, povezanih z denacionalizacijo!

Konkretna zadeva je bila mogoče že vložena na ESČP, vendar glede na vrstni red zadev še ni mogla biti obravnavana in glede na podatke, dostopne na spletu, tudi nobena odločitev v zvezi z njo ni bila sprejeta - ESČP z njo niti ni seznanilo vlade (glej spletno stran ESČP - »communiacted cases collection«)! Prav tako je treba poudariti, da postopek poravnave pred ESČP steče šele po tem, ko je neka zadeva razglašena za dopustno ali, pod določenimi pogoji, kadar ESČP pozove vlado, da se izreče o dopustnosti in utemeljenosti hkrati - nič od tega se v konkretni zadevi ni zgodilo.

Glede na povedano osumljeni v danem trenutku ni imel nobene podlage za sklepanje, da bi lahko bila pritožba, ki jo je vložila RKC, uspešna pred ESČP. Pa tudi, če bi mislil, da je to mogoče, ni nobenega razloga, da ne bi počakal, ali bo ESČP zadevo sploh poslalo vladi v kakršenkoli odgovor (ali jo bo morda kar zavrglo - kar se zgodi v kakšnih 90 % zadev - ta odstotek, če ne štejemo zadev glede sojenja v razumnem roku, pa je za Slovenijo še večji).

Osumljeni Vasko Simoniti je tako sklenil dogovor - pogodbo -, s katerim je neodplačno prenesel državno premoženje na RKC in ta neodplačni prenos utemeljil na lažnivih predpostavkah, pri čemer je vedel, da so predpostavke lažnive, in jih je kot take namenoma vključil v sporazum z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi RKC in državno premoženje brezplačno odsvojil in oddal v najem (brez določene zakupnine - zakupnina je bila določena, nato pa v naslednjem členu določeno, da se ta zakupnina ne plača, ker se poračuna z nekimi abstraktnimi prihodki) mimo pravil in brez izvedbe postopka, kot določa 19. člen Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin.

Protipravna premoženjska korist, ki jo je poizkušal osumljeni doseči, je tista, ki je osumljeni ali druga oseba, ob pravilnem ravnanju uradne osebe - osumljenega - ne bi mogla dobiti, in to je neodplačna pridobitev premoženja in neodplačna oddaja v najem za 45 let mimo določb Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin.

Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin jasno določa postopke za razpolaganje z in za oddajo v najem državnega premoženja. Osumljeni ni ravnal skladno z določbami tega zakona. Prav tako ni bila podana podlaga za neodplačno razpolaganje po Zakonu o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin ter ni bila podana podlaga za oddajo v najem brez upoštevanja določb 19. člena Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin.

Osumljeni je s svojim ravnanjem zlorabil uradni položaj in RKC pridobil protipravno premoženjsko korist.

Direktni naklep osumljenega izhaja iz vsebine sporazuma. V sporazumu so kot podlaga za brezplačno odsvojitev državnega premoženja in oddajo v najem mimo pravil Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin določene okoliščine, ki dejansko niso obstajale. Postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice namreč ni imel realnih možnosti za uspeh. Zadeva ni bila niti sprejeta v vsebinsko odločanje. Do trenutka sklenitve sporazuma še nobena denacionalizacijska zadeva na Evropskem sodišču za človekove pravice ni bila sprejeta v obravnavo, ampak so bile vse zavržene v predhodnem postopku. Prav tako, tudi če bi bila odločba v celoti ugodno rešena, to ne bi spremenilo pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka in Evropsko sodišče za človekove pravice tudi ob popolni ugoditvi pritožbi ne bi spremenilo pravnomočne denacionalizacijske odločbe, edina sankcija za eventualno ugotovljeno kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah bi bila odškodninska (obnova postopka je določena v omejenih primerih in še to vezano na določbe kazenskega postopka, ne pa v upravnem postopku), pa še ta, glede na jasno in ustaljeno sodno prakso, zanemarljiva glede na vrednost premoženja, s katerim je osumljeni s sporazumom neodplačno razpolagal.

Sporazum tako namenoma temelji na povsem napačnih dejanskih predpostavkah - kot je navedeno v sporazumu - 9., 10. in 11. alineja 1. tč. sporazuma; 1. alineja 2. tč. (ne drži navedba, da je postopek odprt za obe strani), 2. alineja, 3. alineja, 4. alineja, 5. alineja 2. tč. sporazuma (povsem protipravno izpodbijanje odločbe Ustavnega sodišča RS in odločbe Vrhovnega sodišča RS - zadeva je res iudicata) in 3. tč. sporazuma v celoti.

Prav tako je v sporazumu določeno, da upravičenka - RKC - zaradi pričakovanega in sedaj dogovorjenega dolgoročnega upravljanja in gospodarjenja z vsemi nepremičninami na otoku ni uveljavljala odškodnine za vrednost nevrnjenega dela nepremičnin na njem. Ta navedba je povsem absurdna. Upravičenka namreč v trenutku sklepanja sporazuma nima več pravice uveljavljati odškodnine za vrednost nevrnjenega dela nepremičnin na njem. Upravičenka je imela pravico zahtevati odškodnino (podredno ali primarno) najkasneje, ko je bilo v upravnem postopku znano dejansko stanje in ko se je ugotovilo, da premoženje ne bo vrnjeno v naravi, in se je izdalo poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve. Če RKC takrat ni dala vsaj podrednega odškodninskega zahtevka, ga v trenutku sklepanja sporazuma sploh ni imela in se je tako zgolj fiktivno odrekla neki pravici (ki je sploh ni imela). Vse z namenom, da se utemelji nedopustno razpolaganje in upravljanje s premoženjem.

Iz vsega navedenega jasno izhaja, da je bil sporazum pripravljen z namenom, da se obidejo določbe Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin in da se s sklenitvijo pravnega posla, ki ga osumljeni ob zakonitem izvrševanju svojih pristojnosti ne bi smel skleniti, pridobi velika protipravna premoženjska korist RKC. S tem so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po 261. členu KZ RS.

Ljubljana, 19. novembra 2008