Zimska univerzijada? Za koga?

Univerzijada 2013 v Mariboru postaja sveta krava in nedotakljivi vir čudežnega napoja, iz katerega naj bi črpali moč za nove razvojne skoke. Kot da globalne krize ni.

V kriznem času, ko pokajo milni mehurčki pohlepa in velikih ambicij in ko je - tako je slišati predvsem vlado - za preživetje nujno zategovanje pasov, gre za povsem naravno vprašanje. Glasi se: ali si univerzijado leta 2013 kot družba (z vsemi javnimi in zasebnimi potenciali) lahko privoščimo?
Univerzijada ni le osebni projekt skupine okrog predsednika Slovenske univerzitetne športne zveze (SUSA), dr. Otmarja Kugovnika. Večina parlamentarnih strank, vladnih in opozicijskih, ima na državni in lokalni ravni akterje, ki so neposredno povezani z zgodbo. Navsezadnje je 5. marca lani prejšnji sklic parlamenta na izredni seji, na kateri je podprl priznanje samostojnosti Kosova, soglasno podprl tudi kandidaturo Maribora za zimsko univerzijado leta 2013. Izid je bil 71 : 0. Svetovne gospodarske krize tedaj ni bilo mogoče čutiti. Še ne.
Enaintridesetega maja 2008 je izvršni odbor Mednarodne univerzitetne športne zveze (FISU) v Bruslju Mariboru, ki ni imel protikandidata, zaupal izvedbo tekmovanja. Mesec kasneje, torej ob koncu lanskega junija, je potekel rok za vplačilo prirediteljskih pravic FISU v višini treh milijonov evrov. Po besedah dr. Kugovnika bi znesek morala zagotoviti tedanja Janševa vlada, a se je postopek ustavil zaradi zaključka predsedovanja Evropski uniji, poletnih počitnic in volitev, kasneje pa zaradi oblikovanja nove vlade. Zoprno.
Še bolj zoprno je, da gre pri treh milijonih evrov za v sodobnem športnem biznisu skrajno pretiran strošek, zlasti ker je univerzijada z vidika vrhunskega športa tretjerazredna prireditev. Pri olimpijskih igrah je denarni tok obraten - Mednarodni olimpijski komite (IOC) prireditelju pri izvedbi prireditve pomaga z (milijonskim) deležem iztržka od televizijskih in oglaševalskih pravic. FISU v zameno za tri milijone evrov mariborskim prirediteljem ne ponuja prav nič konkretnega oziroma samo dobro voljo, da jim morda prepusti iztržek od televizijskih pravic v Sloveniji (dejanska vrednost: nič evrov) in oglaševalskih pravic na prizorišču, ki niso vredne bistveno več. Gremo naprej.
Prireditelj univerzijade je - po potrebi na lastne stroške - dolžan FISU brezplačno prepustiti kakovosten televizijski signal z vseh tekmovališč, ki ga ta po najnovejši medijski strategiji namerava ponujati na spletni izmenjevalnici posnetkov YouTube. Finančno in tehnično v zadnjih letih osiromašena RTV Slovenija z vsemi v državi razpoložljivimi sredstvi tega ne zmore, kaj šele, da bi to financirala sama. Morda le pod prisilo.
Pa bi zimska univerzijada pripomogla k »prepoznavnosti Slovenije«? Poletne študentske igre praviloma potekajo v športnem mrtvilu in imajo zato nekoliko boljše izhodišče, zimske univerzijade v neenakem boju tekmujejo s svetovnimi pokali v smučarskih disciplinah (leta 2013 pa verjetno še s svetovnim plavalnim prvenstvom). To vpliva na (slabšo) udeležbo, hkrati pa tudi na (ne)odmevnost. Prepoznavna (in cenejša) mariborska Zlata lisica ima v primerjavi z univerzijado večji medijski učinek. Bistveno.
Da športna izvedba prireditve ne more stati dosti manj kot deset milijonov evrov, je jasno. Manevrskega prostora kot na letošnji poletni univerzijadi v Beogradu, ki bo nazadnje veljala okroglo 50 milijonov evrov, je razmeroma malo. V glavnem mestu Srbije so prvotne stroške oklestili za trikrat, tudi tako, da so se - na zgroženost FISU - zadnji trenutek odpovedali izvedbi tekmovanj v šestih športih. Če povzamemo ...
Skupaj s trimilijonsko kavcijo bo univerzijada mariborske prireditelje stala najmanj 13 milijonov evrov, v zameno pa imajo bolj ali manj zagotovljenih kakih 1,7 milijona evrov prihodkov z iztržkom od plačila za bivanje uradnih oseb na prizoriščih (dva tedna po 60 evrov na dan ob okroglo 2000 udeležencih, kolikor jih je bilo na zadnji zimski univerzijadi v Torinu leta 2007). Da, in?
Zagovorniki univerzijade ob kritikah zaradi negativnega medijskega poročanja o pripravah na prireditev v isti sapi zagotavljajo, da niti omenjenih 13 milijonov evrov niti dodatnih načrtovanih približno 250 milijonov evrov za spremljevalne infrastrukturne projekte ne bo dolžna zagotoviti le državna blagajna. Seveda ne. Tudi v tem primeru velja čarobni recept javno-zasebnega partnerstva, začinjenega z denarjem iz evropskih skladov. Toda?!
Ali lahko prireditelji zagotovijo, da bodo v želenem obsegu uspešno privabili vse plašnejši zasebni kapital? Kako lahko dovolj lastnih sredstev v sedanjem položaju primaknejo vpletene občine? Kdo zagotavlja, da bodo slovenski projekti pri kandidaturah za evropska sredstva uspešnejši kot doslej?
In predvsem, kdo bo plačal razliko med optimistično načrtovanim in dejansko porabljenim?
Naposled: zakaj je leta 2009 v Sloveniji za marsikoga tako problematično, če se kritična javnost - tudi zaradi slabih izkušenj doma in v tujini - nezaupljivo sprašuje o dolgoročni smiselnosti skakalnic v Mariboru, dodatnih lednih dvoran ali nujnosti posegov v naravno okolje Pohorja? Zakaj univerzijada 2013 postaja sveta krava in nedotakljivi vir čudežnega napoja, iz katerega naj bi črpali moč za nove razvojne skoke? Mar, denimo, Zlata lisica, še ne do konca obnovljeni Ljudski vrt ali drugi že postavljeni objekti, vsaj v športnem smislu, niso dovolj? Za zdaj?
Če naj bi bile vse zasebno-javno infrastrukturne naložbe zares prav v razmerah krize same po sebi smiselne, ali potem sploh potrebujemo univerzijado? Pa četudi stane le »piškavih« 13 milijonov? Najmanj ...

Koliko iz državnih sredstev?