Antarktično segrevanje
Nova raziskava naj bi utišala klimatske skeptike
Antarktiko so klimatski skeptiki - tisti, ki trdijo, da se ozračje sploh ne segreva bistveno in da je problem prenapihnjen - do zdaj pogosto uporabljali za oporno točko svojih argumentov, saj so dostopni podatki kazali, da se celina kot celota, kljub znatnemu segrevanju na Antarktičnem polotoku, malenkostno ohlaja. Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) je Antarktiko na zemljevidu podnebnih sprememb v svojem najnovejšem poročilu iz leta 2007 označil s sivo barvo, ki pomeni, da je podatkov za verodostojno sklepanje premalo. A konec minulega meseca je ekipa znanstvenikov pod vodstvom profesorja Erica Steiga z Washingtonske univerze v Seattlu v reviji Nature objavila članek, v katerem trdi, da se nekateri deli res ohlajajo (predvsem na vzhodu), da pa se je povprečna temperatura na Antarktiki zadnjih 50 let v povprečju zviševala za 0,12 stopinje Celzija na desetletje, kar je primerljivo s povišanjem povprečne temperature na celotni južni polobli.
Steigova ekipa je do zaključka prišla s povezovanjem podatkov iz meteoroloških postaj - te so v veliki večini v obalnih predelih in zato podatki iz njih niso referenčni za dogajanje v notranjosti - in podatkov iz satelitov - ti lahko z merjenjem intenzivnosti infrardečega sevanja, ki se odbija od snega in ledu, zajamejo celotno celino. Podatki iz meteoroloških postaj so na voljo od leta 1957, podatki iz satelitov pa šele od leta 1980. Na podlagi izračunanega matematičnega razmerja med podatki so ustvarili statistični model, s katerim so predvideli temperature na celotni Antarktiki vse od leta 1957. Njihove ugotovitve naj bi potrjevale tudi najnovejše neodvisne raziskave vzorcev ledu.
Raziskava je sicer naletela tudi na kritike. Eden od članov IPCC-ja Kevin Trenberth je pikro pripomnil, da je težko dobiti podatke tam, kjer jih ni, slavni komentator britanskega časnika Telegraph Christopher Booker pa je zapisal, da se raziskava opira na »čisto ugibanje«.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Antarktiko so klimatski skeptiki - tisti, ki trdijo, da se ozračje sploh ne segreva bistveno in da je problem prenapihnjen - do zdaj pogosto uporabljali za oporno točko svojih argumentov, saj so dostopni podatki kazali, da se celina kot celota, kljub znatnemu segrevanju na Antarktičnem polotoku, malenkostno ohlaja. Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) je Antarktiko na zemljevidu podnebnih sprememb v svojem najnovejšem poročilu iz leta 2007 označil s sivo barvo, ki pomeni, da je podatkov za verodostojno sklepanje premalo. A konec minulega meseca je ekipa znanstvenikov pod vodstvom profesorja Erica Steiga z Washingtonske univerze v Seattlu v reviji Nature objavila članek, v katerem trdi, da se nekateri deli res ohlajajo (predvsem na vzhodu), da pa se je povprečna temperatura na Antarktiki zadnjih 50 let v povprečju zviševala za 0,12 stopinje Celzija na desetletje, kar je primerljivo s povišanjem povprečne temperature na celotni južni polobli.
Steigova ekipa je do zaključka prišla s povezovanjem podatkov iz meteoroloških postaj - te so v veliki večini v obalnih predelih in zato podatki iz njih niso referenčni za dogajanje v notranjosti - in podatkov iz satelitov - ti lahko z merjenjem intenzivnosti infrardečega sevanja, ki se odbija od snega in ledu, zajamejo celotno celino. Podatki iz meteoroloških postaj so na voljo od leta 1957, podatki iz satelitov pa šele od leta 1980. Na podlagi izračunanega matematičnega razmerja med podatki so ustvarili statistični model, s katerim so predvideli temperature na celotni Antarktiki vse od leta 1957. Njihove ugotovitve naj bi potrjevale tudi najnovejše neodvisne raziskave vzorcev ledu.
Raziskava je sicer naletela tudi na kritike. Eden od članov IPCC-ja Kevin Trenberth je pikro pripomnil, da je težko dobiti podatke tam, kjer jih ni, slavni komentator britanskega časnika Telegraph Christopher Booker pa je zapisal, da se raziskava opira na »čisto ugibanje«.