Zlata padala in jahte kot strošek dela

Vse manj davčnih inšpektorjev in vse bolj ustvarjalno knjigovodstvo

Lado Rožič, izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov za ekonomsko področje, trdi, da se neenakost v Sloveniji prikriva. Skrivala naj bi se v »zlatih padalih« v najrazličnejših bonusih, ki jih državna statistika ne ujame. »Ena jahta, ki se šteje kot strošek v podjetju, ni razvidna pri plačah. Nakup vikenda za milijon evrov je ravno tako skrit v prikrojenih bilancah,« trdi Rožič. Eden največjih problemov naj bi bila neučinkovita davčna uprava z zastarelo tehnologijo, ki ne more odkrivati anomalij. In pa vsakokratna oblast, ki ji ustreza, »da se ti meceni, ki jih v Sloveniji dobro poznamo, skrivajo. Saj vemo, kateri obrtnik ima v Portorožu vilo za 4 milijone evrov, pa ga nihče ne vpraša, od kod«. Sindikatom so znani še nekateri drugi podatki. Med zasebnimi zdravniki naj bi bilo samo na ljubljanskem območju 80 odstotkov takšnih, ki plačujejo nižje socialne prispevke, kot so bili dogovorjeni v kolektivni pogodbi.
Glede davčne uprave ima Rožič prav. Od leta 2002 se je število davčnih inšpektorjev zmanjšalo s 443 na sedaj okrog 320 aktivnih, čeprav jih je bilo že leta 2002 glede na povprečje v drugih državah v Sloveniji premalo. Domnevamo lahko, da so prešli na drugo stran, na bolje plačana mesta v podjetjih za davčno svetovanje. A še bolj, kot se je zmanjšalo njihovo število, je padlo število davčnih pregledov. Teh je sedaj za tretjino manj. Število ključnih, celovitih pregledov pa se je zmanjšalo kar za desetkrat, opozarja Velimir Bole z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete v zadnjih Gospodarskih gibanjih. Razlog za pešanje Dursove moči je seveda tudi v hitri gospodarski rasti in razvoju kapitalskega trga, ki ga v upravi ne dohitevajo. Po internih ocenah Dursa bi potrebovali vsaj 300 dodatnih inšpektorjev, a tudi če bi jih dobili, bi njihovo uvajanje trajalo vsaj tri leta, da bi lahko suvereno uporabljali več kot 500 različnih predpisov.
Morda pa bi lahko učinkovitost povečali s pomočjo sodobne tehnologije? Ena izmed večjih zanimivosti z delovnega področja slovenske davčne uprave je njihov informacijski sistem za izračun dohodnine. Star je kar 19 let, teče pa na temelju programskega jezika Cobol, letnik 1985, zaradi česar sistem ne podpira več nekaterih zahtev, ki jih imajo davčni kontrolorji oziroma preiskovalni organi. Prenova sistema pa je bila doslej neuspešna zaradi pritožb na državno revizijsko komisijo. V ozadju so namreč tudi veliki interesi. Prenova davčnega informacijskega sistema bi bila lahko največji informacijski projekt v Sloveniji, ki bi predvidoma trajal kar tri leta. Sedaj v Dursu razmišljajo o nadgraditvi sistema s pomočjo javno-zasebnega partnerstva. To je lepša beseda za privatizacijo.
Druge države v času krize praviloma krepijo svoje davčne inšpekcije, višajo kazni za tista podjetja, ki selijo denar v davčne oaze, podaljšujejo čas, v katerem zastarijo dejanja izogibanja davkom, ali pa zahtevajo bolj natančna poročila o poslovanju podjetij. Eden izmed standardnih argumentov proti povišanju davkov premožnejšim je, da utegnejo svoje premoženje prenesti tja, kjer so davki nižji. V druge države, v davčne oaze ali pa, da jih utegnejo skriti znotraj države. Države G20 so na zadnjem srečanju v Londonu napovedale boj proti tako imenovanim davčnim oazam, ki jih v zadnjih letih vse bolj uporabljajo tudi slovenski bogataši. Matjaž Gantar denimo svoje družinsko srebrnino hrani na Nizozemskih Antilih, precej popularen pa je tudi Luksemburg ali Nizozemska, kamor so premoženje preselili lastniki slovenskih holdingov, od Darka Horvata, Sandija Češka do Igorja Laha. Drugi imajo svoja podjetja še na Kajmanskih otokih ali pa v ameriški državi Delaware. Nedavno je avstralski profesor Jason Sharman dokazal, s kakšno lahkoto se je mogoče izogibati plačilu davka znotraj domnevno urejenih, razvitih držav, samo s pomočjo računalnika. V državah OECD je prek interneta ustanovil 13 navideznih in anonimnih podjetij, s pomočjo katerih bi lahko utajeval davke.