Obsojenci in osumljenci

Katere so najbolj problematične snovi?

Med najbolj znane dokazane motilce hormonskega ravnovesja spadata snovi, ki sta že nekaj desetletij prepovedani, vendar sta zaradi akumulacije in obstojnosti v okolju še vedno prisotni. To so poliklorirani bifenili (PCB-ji), ki so jih v elektronskih napravah uporabljali kot hladilno in izolacijsko tekočino, ter insekticid diklorodifeniltrikloroetan (DDT). Izpostavljenost tema dvema snovema v zadnjih desetletjih pospešeno upada, kljub temu pa naj bi jima bili izpostavljeni vsaj še kakih 40 let.
Danes se je pozornost bolj preusmerila na ftalatne estre (posplošeno ftalate), ki jih dodajajo plastičnim masam, da s tem izboljšajo njihovo prožnost. »Znamenita« snov, ki naj bi imela potencialno negativne učinke na hormonsko ravnovesje, je tudi bisfenol-A, prav tako pogosta sestavina plastičnih mas. Še ena snov so alkilfenoli, ki jih najdemo v detergentih in plastičnih masah, uporabljajo jih kot dodatek bencinu. Tu so še polibromirani bifenil etri, ki jih v elektronskih napravah uporabljamo kot zaviralce gorenja in so strukturno zelo podobni PCB-jem, le da vsebujejo brom namesto klora.
Kot pravi toksikologinja dr. Lucija Perharič z IVZ, je seznam osumljenih snovi dolg, še daljši pa je seznam snovi, ki so zgolj po strukturi podobne dokazano škodljivim snovem. Potrjenih pa jih ni več kot sto. Na Inštitutu za varovanje zdravja se po njenih besedah za zdaj zaradi omejenih sredstev s tem področjem ukvarjajo zgolj tako, da skušajo kar najbolje slediti znanstveni literaturi. Sama bi se sicer pri njihovi uporabi zavzela za uveljavljanje načela previdnosti, a hkrati poudarja, da bi bilo danes to izjemno težko utemeljiti. Prav tako bi se morali po njenih besedah zavedati, da so naši lastni hormoni mnogokrat močnejši od kemikalij, ki lahko motijo hormonsko ravnovesje. Prav tako snovi s hormonskim učinkom najdemo tudi v naravi. Soja ima na primer visoko vsebnost estrogenov, zaradi česar se zdi dr. Gregorju Majdiču z Veterinarske fakultete prehrana otrok, predvsem fantkov, na osnovi soje problematična. Tudi voda, ki jo prodajajo v plastenkah, je po njegovih besedah kvečjemu slabša kot tista iz pipe, ker iz plastenk v vodo stalno pronicajo bisfenoli.
Dr. Perharičeva se obenem sprašuje, koliko predmetom splošne rabe smo se ljudje pripravljeni odpovedati zaradi uveljavljanja načela previdnosti. »Primer: na steklenicah z jedilnim oljem je pod zamaškom še plastični vložek, ki naj bi omogočal lažje doziranje in preprečeval pocejanje. V našem laboratoriju smo ugotovili, da iz takšnih vložkov estri ftalne kisline pronicajo v olje. Sprašujem se, ali je ta vložek nujno potreben. Iz udobja uporabljamo kup kemijskih snovi, ki jih vsaj sumimo, da motijo hormonsko ravnovesje.«
Po njenem mnenju bi bilo treba narediti seznam prioritetnih kemijskih snovi, ki dokazano lahko vplivajo na hormonsko ravnovesje in ki se proizvajajo v velikih količinah, zaradi česar obstaja možnost, da smo jim izpostavljeni iz več virov. Naslednji nujni korak pa bi bilo merjenje teh snovi v krvi ali v drugih tkivih (biomonitoring). »Tako bi lahko natančneje ocenili tveganje in priporočila ter ukrepe utemeljevali na dejanski izpostavljenosti.«