Slovenski teroristi

Teroristični vrhunec na avstrijskem Koroškem

Bil je 18. september 1979. V majhnem avstrijskem mestu na avstrijskem Koroškem, v Velikovcu, se je na trgu zbrala množica ljudi. V bližini je stal avtobus avstrijske ljudske stranke SPÖ, ekipa ORF se je pripravljala, da posname volilni spot za prihajajoče deželne volitve. Okrog pete ure popoldan je zrak pretrgala močna eksplozija. Po trgu so leteli zidaki, del prvega nadstropja bližnjega Domovinskega muzeja, v katerem so hranili dokumentacijo o avstrijskem uporu proti Jugoslaviji po prvi svetovni vojni in plebiscitu, se je raztreščil po trgu.
Na prizorišče pride avstrijska policija, ki izpod ruševin potegne ranjenega 62-letnega muzejskega kustosa Karla Karpfa. Kmalu postane jasno, da je eksplodirala trikilogramska bomba. Policisti sprva osumijo nekega slovenskega peka, ki je s svojim rumenim beemvejem z neprilagojeno hitrostjo dirjal proti Celovcu in obtičal v obcestnem jarku. Toda kmalu postane jasno, da je za njegove zmedene izjave kriv alkohol. Za povrh vsega izpod ruševin potegnejo Luko Vidmarja iz Ljubljane, na prizorišču pa najdejo dva jugoslovanska potna lista, žensko lasuljo in ključe bele stoenke, parkirane v bližini. Tako aretirajo še Martino Blaj, ko se ta zateče po zdravniško pomoč.
Kaj se je zgodilo, je bilo takoj jasno. V tistem času bombe na Koroškem niso bile tako neobičajne. Očitno spodleteli teroristični napad na muzej v Velikovcu pa je bil prvi, ko je policija prav zares ujela tudi storilce. Bosta Luka Vidmar in Martina Blaj spregovorila? Sprva nista hotela dajati izjav in Martina je trdila, da sta oba žrtvi, ne pa krivca, medtem ko so jugoslovanske oblasti molčale. Čez teden dni je sledilo priznanje: šlo je za napad. Na sojenju, ki se je začelo čez leto dni na Dunaju, je Vidmar dejal, da je bombo nastavil zaradi tega, ker »se funkcionarji koroških slovenskih organizacij borijo samo za svoje osebne koristi, nočejo pa se oprijeti učinkovitih sredstev proti zatiranju Slovencev«. Bil je razočaran nad pasivnostjo manjšine, zato je želel Koroško predramiti s snovjo, za katero je mislil, da je dimna bomba.
Plastično vrečko naj bi mu predal neznanec, do katerega je prišel prek »koroškega Slovenca, ki je govoril samo nemško«. Skupaj trije moški, ki naj bi Vidmarju in Blajevi pomagali, na dunajskem procesu niso bili identificirani. Oba sta bila pozneje obsojena na štiri leta zapora, pri čemer je sodnik upošteval olajševalne okoliščine, njegovo poškodovano nogo in strah pred zaostrovanjem manjšinskega problema. Avstrijski predsednik Rudolf Kirschläger ju je pomilostil že po letu in pol. Bila sta zamenjana za nekega Avstrijca, obsojenega vohunstva v Jugoslaviji. Obe državi, Jugoslavija, predvsem pa Avstrija, tedaj nista imeli interesa za prilivanje olja na ogenj. Tedanji avstrijski predsednik Bruno Kreisky je gradil svojo novo bližnjevzhodno politiko, za katero je potreboval jugoslovanske zveze.
In tako je primer zelo hitro poniknil v pozabo. Že v času napada se javnost na tej strani Karavank zanj ni posebej zanimala, saj je tedaj izbruhnila afera Trobec, ko je Slovenija dobila prvega serijskega morilca. Konec osemdesetih pa je bivši predsednik slovenske vlade Stane Kavčič v svojem znamenitem dnevniku zapisal, da je bil Luka Vidmar uslužbenec SDV »in kot elektrotehniku so mu dajali in zaupali strokovne tehnične naloge, kot na primer: montiranje prisluškovalnih naprav, eksplozivnih snovi ... namreč vsakdo, ki se spozna na naše razmere, naš sistem in način vladanja, mora vedeti, da so Luko Vidmarja in Martino Blaj poslali v Celovec naši oblastni in policijski organi«. Kavčič je bil prepričan, da »Luka« tega napada ni opravil zasebno, ampak službeno: »Velikovški atentat ni delo Luke niti naše tajne policije, ki ga je poslala in atentat operativno organizirala, ampak je rezultat vodilnih političnih osebnosti.«