Film / Jaz bi tudi

Yo, también, 2009 Antonio Naharro & Alvaro Pastor

Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 47, 25. 11. 2010

za

/media/www/slike.old/mladina/kinojaz_bi_tudi.jpg

 

Himna drugačnosti.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal, Apple Pay ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 47, 25. 11. 2010

za

/media/www/slike.old/mladina/kinojaz_bi_tudi.jpg

 

Himna drugačnosti.

Daniel (Pablo Pineda) je 34-letni Španec z Downovim sindromom. Kar pa ga ne ustavi: ne le da diplomira, ampak se tudi zaposli. In ne le da se zaposli, ampak se na svojem novem delovnem mestu zagleda tudi v Lauro (Lola Dueñas), odločno, ekscentrično, neodvisno, neukročeno, politično nekorektno, promiskuitetno socialno delavko, ki se ne ozira nazaj, pa četudi ji od povsod - tudi iz libida - štrli preteklost, sočna in mučna.

Med njima klikne, toda le na platonski ravni. Toda Daniel hoče več, zato ji reče, da noče biti le njen prijatelj, ampak da bi rad z njo tudi hodil. Zakaj? »Ker se ob tebi počutim normalnega.« Laura le začudeno odvrne: »Pa zakaj bi hotel biti normalen?« In ravno v tem je ključ filma: v kritiki »normalnosti«. Danielu so celo življenje razlagali, da ni »normalen« - in da morati postati »normalen«, da se mora »normalizirati«, da mora torej postati tak kot drugi, »normalni« ljudje. Problem je kakopak v tem, da »normalnost« ni več nič zveličavnega, samoumevnega ali pa superiornega. Laurina oče in mati sta »normalna«, pa z njo nimata nobenih stikov. In obratno. Še več, Laurina oče in mati sta tako »normalna« in tako politično korektna, da se sama Laura še vedno boji emocij in drugih intimnih medčloveških stikov. Kot bi nam hotel film reči: Vidite, kaj iz ljudi naredi »normalnost«. Lauri se zdi seks sprejemljiv, toda le zato, ker v njem vidi nekaj brezosebnega, magari bežnega in enkratnega, praktično nezavezujočega, politično nekorektnega. Vsi ostali odnosi in stiki so diktat »normalnosti«. In Laura, pa naj si bo še tako promiskuitetna, je bolj normalna od svojih staršev. »Normalnost« je motnja. Hendikep. Bolezen. In seveda - »normalnost« je bolj nevarna od »abnormalnosti«, kot je Downov sindrom. Španski film Jaz bi tudi je himna drugačnosti, ki pušča vrata na stežaj odprta. Vljudno vabljeni.
(Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Konzum

Pri levu, Ljubljana

Z levo roko

Izrael je v evropsko gospodarstvo vložil 66 milijard evrov

Zakaj Evropa genocidu ne zmore reči genocid?

Intervju

»Nekateri odseki avtocest potrebujejo širitev, ker so danes preobremenjeni«

Andrej Ribič, predsednik uprave Darsa