Slovenija podkupila libijsko vlado

Politično vodstvo SR Slovenije je leta 1975 še danes vplivnim libijskim politikom na švicarski račun nakazalo 10 milijonov evrov podkupnine za dobavo nafte

Na stežaj odprta vrata v nekoč strogo varovane obveščevalne skrivnosti razkrivajo pričakovano: tipično delovanje obveščevalne službe, ki jo je elita spremenila v politično policijo. Beremo o različnih podtalnih akcijah proti ideološkim nasprotnikom, poročila o prisluhih in zaslišanjih, o nameščenih »tehničnih« sredstvih in podobno. Čeprav je razkrivanje takšnega delovanja v interesu demokratične javnosti, pa lahko zasledimo tudi podatke, ki bi utegnili še danes škoditi državi in ki jih drugje praviloma prikrivajo. Denimo tale zaznamek s sestanka sredi sedemdesetih let.
Aprila 1975 sta na tako imenovanem svetu za varstvo ustavne ureditve, najvišjem varnostnem gremiju bivše republiške vlade, tedanji notranji minister, republiški sekretar za notranje zadeve Marjan Orožen, in njegov namestnik, šef Službe državne varnosti (SDV) Janez Zemljarič, druge prisotne obvestila o dveh zadevah. Na prvem mestu je bilo »skrajno malomarno in neodgovorno delo« laboratorija ljubljanskega kliničnega centra ob rednem zdravniškem pregledu tovariša Tita ter v času zdravljenja tovariša Kardelja - kaj so jima zdravniki storili, ni znano, očitno pa stvar ni bila niti najmanj smešna, saj je iz zapisnika razvidno, da je celoten politični vrh zahteval »disciplinske sankcije« in organizacijske spremembe. Nato pa sta Zemljarič in Orožen spregovorila še o drugi točki. O nekem »libijskem« problemu.
Tisto leto je Petrol gradil svoj najpomembnejši strateški objekt, naftno skladišče Sermin pri Kopru, ki si ga danes zaradi pomembnosti lastniško deli z Istrabenzom. A projekt je očitno zašel v težave, saj se je ravno tedaj svet znašel v prvi naftni krizi. Kot vemo iz zgodovine, neuvrščena Jugoslavija tiste krize ni občutila tako močno kot Zahod, in kot se mnogi še spomnijo, je tedaj celo izbruhnila afera, ker je Slovenija nafto za devize »švercala« na Zahod, predvsem v Avstrijo in Nemčijo. Danes pogled v arhive razkrije, da zgolj ideološka pripadnost neuvrščenosti in neblokovska opredelitev za obilne naftne pošiljke v času krize nista zadoščali. Potrebno je bilo še nekaj več.
»Libijski posredniki za libijske partnerje, katerih glavna osebnost je predsednik ministrskega sveta in član revolucionarnega poveljstva Libije Abdul Salem Džalud, zahtevajo 10 milijonov dolarjev podkupnine oz. provizije, ki jih je potrebno deponirati v neki švicarski banki,« sta tedaj poročala Zemljarič in Orožen. Kot izve bralec naprej, je teh 10 milijonov dolarjev s soglasjem predsednika skupščine Andreja Marinca republika nakazala na Ljubljansko banko ob pomoči tedanjega člana SDV Štefana Brajnika, udeležene na sestanku pa je skrbelo, ker naj bi bile v posel vključene nekatere osebe, ki so bile za tedanje notranje ministrstvo sporne, saj jih je policija obravnavala zaradi podobnih »ustvarjanj raznih črnih fondov«.
Abdul Salem Džalud ali Abdessalam Jalloud je bil več kot 20 let drugi najmočnejši politik v Libiji. Še iz študentskih let je bil tesen prijatelj Moamerja Gadafija, zato je kmalu postal pristojen za nadzor nad libijskimi naftnimi zalogami, ki tej državi prinašajo več kot 90 odstotkov prihodkov. Džalud, ki je v začetku sedemdesetih let z dvigom cen libijske nafte spodbudil naftno krizo, je bil znan tudi po tem, da je v času pogajanj z zahodnimi naftnimi družbami na mizo odložil pištolo. Od sredine devetdesetih let je sicer v Libiji politično upokojen in morda bo libijsko ljudstvo, kljub splošnemu nezadovoljstvu v Egiptu ali Tuniziji, stoično preneslo slovensko informacijo, da ima njihova domnevno skromna politična elita že vsaj 30 let v Švici tajne račune. Lahko pa dvomimo, da bo ta objava pripomogla k boljšim odnosom predsednika vlade Boruta Pahorja z muhastim Gadafijem. Če se zdijo Gadafiju še podarjene kamele tako pomembne, potem verjetno tudi razkritje švicarskega računa ne bi pripomoglo k libijski dokapitalizaciji športnega parka Stožice.