Upor je neizbežen

Včasih ravno konformizem tako dolgo blokira družbo, da rodi uporništvo

Pravzaprav se je treba kar strinjati s starosto svetovne sociologije Zygmuntom Baumanom, da živimo v »fluidnem« (tekočem) času in da bo treba zato razviti temu času primerne (fluidne) koncepte, da bi sploh lahko razumeli, kaj se v (post)modernih družbah dogaja s posamezniki, družbenimi skupinami in okoljem, v katerem živijo in delujejo.
Zato se mi zdi, da se pri iskanju odgovorov na taka vprašanja ni več mogoče opirati na pretirano posploševanje kategorij in pojavov v tem smislu, da lahko kar tako in nasploh ter neartikulirano govorimo o »mladih« (in spet drugič o »starih«), ne nazadnje pa tudi nasploh o »uporništvu« in »konformizmu«. Tako kot je danes težko ali morda celo preveč pretenciozno govoriti o »razrednem boju« s pomočjo jezika, ki je bil primeren za industrijsko družbo, tudi nekdaj zelo relevantna sociološka in publicistična izpostavljanja »prepada med generacijami« ali »spor med generacijami« v postindustrijski oz. postmoderni dobi ne nagovarjajo več tako prepričljivo in povedno, kot je bilo to še včeraj.
Težko je karkoli napoved(ov)ati za prihodnost, vendar dvomim, da se bodo sedanji in prihodnji socialni konflikti, ki zadevajo tako mlajše kot starejše generacije, odvijali z generacijskim izključevanjem, bolj verjamem v nastajanje transgeneracijskih »koalicij«, ki bodo svoje uporništvo izražale ob nekem žgočem socialnem problemu - ta pa je lahko tako materialne narave kot tudi simbolne, pač v smislu odvzemanja identitete ali elementarnega dostojanstva posamezni družbeni skupini.
V času globalizacije in radikalnega napredovanja globalizacije ter kompleksne družbene in kulturne transformacije, ki jo prinašajo vedno nove inovacije informacijske tehnologije, se niso spremenili le običajna in vsakemu človeku na prvi pogled prepoznavna merila razlikovanja med »uporništvom« in »konformizmom«, temveč se je močno zmanjšala determiniranost socialne akcije katerekoli družbene skupine glede na njen lokalni oz. nacionalno opredeljeni prostor. Mislim seveda na močno povečano vlogo transteritorialnosti, ki bo bistveno bolj, kot je bil to doslej, oblikovala vlogi uporništva in konformizma, ki pa, če dobro premislimo, niti nista vedno dve nasprotujoči si opciji, temveč lahko tudi dve strani iste medalje. V zgodovini ni težko prepoznati njunega prežemanja: kako je neko uporništvo mutiralo v konformizem ali kako je ravno konformizem blokiral družbo do tiste točke, ko so v njej dozoreli sadovi uporništva. Problem »globalne vasi« je v bistvu transgeneracijski in zagotovo bo to razmeroma novo zgodovinsko dejstvo zahtevalo kar nekaj časa, preden bo lahko do njega oblikovalo neko prepoznavno nasprotovanje ali izrazito uporniško držo.
Naša družba ali bolje družbe, ker ne gre za kak specifično samo slovenski problem, kjer mladi sledijo svojim staršem, ne more trajati dlje kot eno ali dve generaciji, ko se praktično akumulirajo družbeni problemi, ki bodo na neki točki neznosnega bivanja zahtevali bolj ali manj radikalno obliko njihovega reševanja. O tem zagotovo ne more biti nobenega dvoma, čeprav je na drugi strani tudi res, da oblike takega potencialno novega »uporništva« sploh ni mogoče napovedati. Sedanje stanje, v katerem mladi namesto »uporništva« izberejo »denar«, kar je v neoliberalnem času čaščenja vsemogočnega trga (in posledično seveda denarja z veliko začetnico) razumljivo, in generacijsko lojalnost (konformizem), lahko razumemo tudi kot hedonizem, ki pa mu bo morala pravi in visoki račun v še neznani formi uporništva izstaviti šele naslednja generacija.