Vozniški izpit in ustava

Ustavno sodišče je razveljavilo le enega od napadenih členov zakona o varnosti v cestnem prometu

Zakon o varnosti v cestnem prometu, ki je začel veljati leta 1998, je že takoj na začetku doživel skrbno medijsko seciranje, odobravanje in zgražanje. Tisti, ki so ga podrobneje prebirali, so ugotovili, da je v njem veliko stvari, ki naj ne bi bile v skladu z ustavo RS. Od vseh členov, ki so bili napadeni, teh je bilo kar 26, je ustavo sodišče razveljavilo le enega, tistega, ki je govoril o tem, da je, če se pojavi dvom, ali je lastnik ali uporabnik vozila v času storitve prekrška vozil vozilo, in se o tem, ali je vozil ali ne, ni hotel izjaviti, za prekršek samodejno kaznovan lastnik avtomobila, kot da je vozil sam. Med najspornejšimi in najbolj napadanimi pa je bil peti odstavek 117. člena ZVCP, ki govori tudi o varstvenem ukrepu prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Gre predvsem za to, da vozniku, ki ima v telesu več kot 1,5 promila alkohola, avtomatično preneha veljavnost vozniškega dovoljenja ne glede na število do tedaj doseženih kazenskih točk. Na ustavno sodišče je priromalo nekaj zahtev za presojo ustavnosti, v katerih je bilo izpodbijanje 117. člena utemeljeno s tem, da je vozniško dovoljenje pridobljeno po daljšem temeljitejšem študiju predpisov, opravljanju različnih preskusov, opravljanju usposabljanja za vožnjo vozil in opravljanju izpita. Z njegovo razveljavitvijo naj bi se razveljavilo tudi pridobljeno šolsko oziroma strokovno znanje, vozniško dovoljenje pa naj bi bilo pravica, s katero se uresničujeta pravica do svobodnega gibanja in možnost za opravljanje službenih obveznosti in s tem pridobivanje dohodka. Ustavno sodišče je vse ugovore zavrnilo in ugotovilo, da peti odstavek 117. člena ni v nasprotju z ustavo, ker vlada in državni zbor utemeljujeta, da je poostreni ukrep posledica ugotovitev o številnosti alkoholiziranih voznikov, saj naj bi bil vsak deseti povzročitelj prometne nesreče alkoholiziran. Vozniškega dovoljenja naj ne bi bilo mogoče primerjati s šolskim spričevalom ali z diplomo, s katero imetnik dokazuje doseženo stopnjo izobrazbe. Možna naj bi bila le primerjava z licenco za opravljanje poklica oziroma dejavnosti, to pa imetnik izgubi, če prekrši določena pravila ali če ne izpolnjuje več predpisanih pogojev. Vozniško dovoljenje naj bi ne bilo pravica, ampak privilegij tistih, ki izpolnjujejo predpisane pogoje.