Makedonski zid namesto kraškega

Z vse jasnejšo podobo avtocestnega križa se državi Sloveniji postavlja vse bolj pod vprašaj identiteta tega po površini ne ravno velikega prostora. Avtocesta postaja koridor, hodnik ali celo dnevna soba države Slovenije, od koder tujec ali domačin podoživlja našo (prelepo) pokrajino. Nedavno so odprli nov, 4,8 kilometra dolg odsek Kozina-Klanec. Ob tem je "padla" legendarna postaja Razdrto in se pri vožnji od Ljubljane proti Kopru s statusom čelne postaje pojavila cestninska posta Videž.

Ko se peljemo mimo Kozine, se nam skozi pleksi steklo protihrupne ograje najprej pokaže podoba kraja, kot gibljiva, skoraj psihedelična slika, v kateri se prelivajo barve socialnih stanovanjskih blokov in nejasnega urbanega vzorca. Ob izstopu pa več kot dvesto metrov dolg zid, ki je postal glavna oznaka krajine.

V zavest človeka se vsili vprašanje o identiteti kraja prav ob tem zidu. Zid je najosnovnejši element urbane strukture pokrajine. Tektonika gradnje zidu je na Krasu tradicionalno sledila horizontalno položenemu kamnu. Zid ob novi avtocesti pa bolj kot o karakteristiki kraja govori o makedonskem vzorcu gradnje, zanj pa je značilna kaotična razporeditev kamnov. "Avtocesta bi moral postati trajna medijska tema, saj pomeni tako za domačega uporabnika kot za tujca življenjski prelom pri dojemanju identitete prostora, potovanju in premagovanju fizične distance. Graditev obcestnih zidov, protihrupnih ograj in ostalih avtocestnih objektov bi morala biti naloga arhitekta in oblikovalca, kar pa žal to vedno ni. Gre za vprašanje merila, regularnosti značaja in tehnologije gradnje, pri kateri je bistveno to, da stvari standardizira in poenoti. Da je ob izhodu Kozina danes postavljen kamnit zid, je čisto logično, saj je uporabljen material iz tega okolja. Po vsej verjetnosti pa ob nalogi ni bil prisoten arhitekt. Prav ta zid odpira marsikatero vprašanje pri tako občutljivem posegu," komentira zarezo v krajino prof. Janez Koželj s Fakultete za arhitekturo.