Brezkompromisno sodišče

Sredi julija so na kranjskem okrožnem sodišču na skupaj 45 let zapora obsodili šest Litovcev in enega Belorusa. Sedmerica naj bi ob prihodu v zahodno Evropo (kot nam je pred izrekom sodbe laskal eden obtoženih) ukradla dve vozili, za oborožen rop pa so si izbrali radovljiško izpostavo Gorenjske banke. 13. marec zanje ni bil srečen dan, saj je v bližini streljanje na terenu vadila dobra desetina policistov, ki so pogon za tujci kmalu uspešno končali.

Za rešetkami je sprva pristalo pet roparjev, na koncu so jih obsodili sedem. Toda bolj je presenetljiva tokratna hitrost slovenskega pravosodja. Potem ko so v drugih razvpitih primerih, ko so bili osumljenci prav tako znani in dejanja prijavljena, ti zastarali ali se vlečejo do onemoglosti, so bili Litovci kaznovani v treh mesecih. Josipa Lončarića, pa tudi nekatere druge modele, bolezen tako izčrpava, da ne morejo niti do sodišča, kaj šele na prestajanje kazni, pa čeprav so že obsojeni v marsikateri državi. Toda Litovci in Belorus niso imeli niti dragega odvetnika niti milosti pri petčlanskem sodnem senatu. Posamične kazni, ki so jih dobili, se raztezajo med 60 in 100 meseci zapora, po predvidevanjih pa bodo odsedeli vsaj dve tretjini prisojenega. Na račun slovenskih davkoplačevalcev. Težko se je znebiti vtisa, da je obsodba Litovcev in Belorusa zgolj pesek v oči in da so se na njih naši organi tudi malo izživljali; ko bodo sodili mafijskim šefom pa se bodo spet varno potegnili nazaj.