Svoboden, a invalid

Ljudje, ki so obsojeni na prestajanje zaporne kazni, lahko za zapahi prebijejo tudi desetletje ali več. Med samim prestajanjem se zapornikom spreminjajo različne okoliščine, na katere imajo malo vpliva. Ena najtežjih, ki postane očitna skozi leta, je poslabšanje zdravja znotraj žice in zidov.

Eden izmed nedavno odpuščenih je svojo kazen - zaradi finančnih prevar - prestajal še iz časov Jugoslavije. Obsojeni goljuf je v 12 letih in štiri mesecih prestajanja kazni doživel bistvene zdravstvene kolapse: leta 1998 so mu naredili by-pass, pred poldrugim letom je doživel infarkt, lani pa mu je dokončno odpovedala desna ledvica.

Njegova težava na svobodi je, da velja za zdravega človeka, saj naj bi Dob zapustil brez zdravstvenih težav. Čeprav mu je bil konec leta 2000 izdan sklep o prekinitvi del zaradi zdravstvenih razlogov, mu osebje dobskega zapora - po njegovih navedbah - ni pomagalo pri uveljavljanju invalidskega statusa ter morebitne pokojnine. Po slabih 13 letih zapora mu je država pomagala s 15 tisoč tolarji.

Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij je brezdušno odgovorila, da podatkov o nekdanjem obsojencu ne smejo posredovati zaradi določb Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. "Po prestani kazni ali odpustu obsojenca s prestajanja kazni zapora se podatki arhivirajo in se hranijo trajno." V istem zakonu piše tudi, da so obsojencu zagotovljene vse pravice državljanov razen tistih, ki so izrecno omejene ali odvzete z zakonom.

V zakonske pravice zdravje obsojene osebe ne sodi. Človeku, ki je po dolgoletni kazni precej oddaljen od realnega sveta, ne ostane kaj prida možnosti za svoj boj. Lahko se zgolj znova zaplete v bitko s sodnimi mlini o lastni relativni zdravosti in toži ministrstvo za uveljavitev invalidskega statusa. Vendar pa je vprašanje, koliko pravne pomoči dobiš za 15 tisoč tolarjev. Čeferina gotovo ne.