Kultura in prestolnica

Stališče mednarodne komisije za izbor slovenske mestne občine, ki si bo leta 2012 naziv Evropska prestolnica kulture delila s portugalskim Guimaresom, kaže na "kulturno in politično decentralizacijo Slovenije", ki naj bi bila skladna s politiko vlade, je potem, ko je taista komisija podprla Maribor, dejal Zoran Janković. Ljubljanski župan se med politike ne prišteva, politične odločitve pa narekujejo kvalitetno zasnovani, vodeni in izvedeni projekti, kot rad poudari. Res je, da je omenjeno komisijo imenovalo kulturno ministrstvo, končna odločitev o kulturni prestolnici pa bo sprejeta na eni prihodnjih sej Janševe vlade. Da pa bi našli morebitna programska ali načelna presečišča aktualne ministrske ekipe ter ljubljanske mestne oblasti, je zgolj en sočasni mandat verjetno premalo, zgodovina nesoglasij pa preboleča. Razpisna dokumentacija za projekt Prestolnica kulture 2012 med temeljnimi pogoji za končni izbor navaja tudi pomen predlaganih rešitev za širšo regijo ter njihovo aplikativno vrednost na strateške razvojne programe, ki so bili pod okriljem vlade sprejeti.

Ne le, da je Maribor zgolj nosilec kandidature, v okviru katere na evropske kulturne sofinance računajo tudi Murska Sobota, Ptuj, Velenje, Slovenj Gradec in Novo mesto. Ne le, da bi si prestolnica enkrat naravnost želela, da bi bili njeni makroekonomski kazalci nekoliko nižji (več točk so pri izboru deležne razvojno hendikepirane kandidature). Ne le, da je mariborska kandidatura spektralno in vsebinsko neprimerno bolj zanimiva, saj se v njeni programski zasnovi srečujeta urbano in lokalno (kar je neizbežno, saj projektna regija sega od Lendave do Postojne ter pokriva 40 odstotkov države), profano in pobožno (npr. Marijina pot na Ptujsko goro), moderno in tradicionalno, bizarno (mariborski Muzej socializma ter velenjski spomenik maršala Tita, trboveljski dimnik, Werner Puh, Noordung) in še bi se dalo naštevati. Omembe vredno je tudi, da so 5-letni (do leta 2013) projektni zalogaj ocenili na okoli 100 milijonov evrov, razporejenih med lastna, evropska ter zasebna sredstva, medtem ko je ljubljanski proračun težak 42 milijonov evrov.

Če je Maribor torej dejansko prijavil “vse”, pa na drugi strani izstopa nerazumljiva izvzetost nekaterih širše ljubljanskih akterjev iz predloga. V programu zaman iščemo Laibach, Cankarjev dom, gledališča, Dramo, živalski vrt in druge “trademarke”, ki bi jih lahko ob izdatnejše odmerjenem prostoru za tole pisanje še našteli. Vloga Metelkove, Roga, kina Šiške ter nekaterih drugih v programu prestolnice je seveda pohvalna. A za tako zajeten projekt očitno nezadostna.