Mokre sanje

Ameriško letno poročilo o spoštovanju človekovih pravic se navadno bere kot dolgočasen seznam opaženih kršitev. Zapisano je v suhoparnem diplomatskem jeziku, kjer ni prostora za pridevnike in besedne figure. Pomembna je vsebina, ne slog. V letošnjem poročilu je že v samem uvodu zapisano, da je v Sloveniji opaziti "posreden vpliv vlade na medije". Američanom se zdi medijska svoboda tako pomembna, da ji v svojih poročilih posvečajo veliko pozornosti.

Eno so tujci, drugo so Slovenci. Čeprav je za tujce svoboda medijev eden od konstitutivnih temeljev demokracije, se zdi, da je v Sloveniji drugače. V Sloveniji nastaja politična zvezda, za katero je vprašanje medijske svobode, vprašanje organiziranosti javnih medijev sicer pomembno, a ne "odločilno z vidika slovenske perspektive". Ne tako odločilno, da bi bilo zanj treba iti na referendum, zanj zastaviti ves politični vpliv in moč, zanj tvegati kariero. "Mislim, da zakon o RTV ni tema, kjer bi morali mobilizirati ljudi, tema, ob kateri bi potrošili kredit referenduma," je julija 2005 za Mladino dejal Borut Pahor. Bil je čas pisanja pisem med dragim Tonetom in dragim Borutom in nekaj mesecev kasneje je na referendumu zmagal vladni predlog. Američani so spremembo medijske krajine zaznali v svojih poročilih, Pahor pa o medijski svobodi ne govori veliko. Gre pač za različna pogleda na vsebino in slog.

Zato pa o Pahorju, o njegovi predsedniški odločitvi, pa o stranki, poslanski skupini, prihajajočih članih govorijo politiki levice in desnice, volivci, mediji, celo vedeževalci. Borut Pahor je od pripravniške službe v CK ZK do naziva najbolj priljubljenega politika prehodil dolgo pot. Najprej je bil mlajši komunist, pa član družbenopolitičnega zbora republiške skupščine, potem poslanec in neuspešen kandidat za ministra brez listnice, pa predsednik stranke, predsednik parlamenta, barbika, evropski poslanec in na koncu morebitni kandidat za predsednika države in morebitni kandidat za predsednika vlade. Za politika, za katerega je nekoč veljalo, da njegova "tretja pot" pomeni predvsem vzdržnost pri glasovanju, je to gotovo dosežek, ki je iz političnega manekena, kot ga označujejo nekateri, naredil trenutno najmočnejšega opozicijskega politika. Politično figuro, na katero se lepita upanje in razočaranje, jeza in strah. Ter jasno, četudi Pahorju to ni všeč, antijanševstvo brez Janše. Kakšna so pravzaprav politična razmerja, v katera sta se ujela Borut Pahor in njegova stranka?

Novi val in harmonija

Slovenska politika je trenutno okužena z virusom prehodov. Po zmagi Janeza Janše in desne koalicije se je začel razkroj vladajoče LDS, ki se je udejanjil z obredom poslavljanja Toneta Ropa, prevzemom Jelka Kacina in odhodom "strankinih intelektualcev". Medtem ko se je LDS razkrajala, je Pahor v svoji stranki dobival dejansko moč. "Nekoč stranka ni bila njegova, sedaj je dobil stranko, ki je njegova," je proces predrugačenja Socialnih demokratov opisal eden izmed mlajših, a vplivnejših članov. V stranki se je zgodila "revolucija", saj Pahorju je na kongresu leta 2005 v vodstvene organe stranke uspelo pripeljati nove ljudi, mlade pretorijance, praviloma iz Mladega foruma: glavnega tajnika Uroša Jauševca, pa Dejana Levaniča, Patrica Vlačiča, Matevža Frageša, Sebastjana Jeretiča in druge. "Starejša generacija je omogočila mlajši, da je pripravila program, ne gre torej samo za vsebino programa, pač pa za pot do tega programa. Združile so se ideje in izkušnje," prevzem diplomatsko ucenjuje Vlačič, sicer eden izmed tesnejših svetovalcev Boruta Pahorja.

A poleg vključevanja novih ljudi je Pahorju uspelo še nekaj. Uspelo mu je odpraviti permanentne napetosti med poslansko skupino in vodstvom stranke. "Bistveno je prispeval kongres, od takrat ni več toliko trenj. Nekaj so krive kadrovske spremembe, nekaj pa tudi to, da so vsi v stranki začutili, da je stranka v vzponu, da se odpira prostor. Dokler se vseskozi vrtiš okoli 10 odstotkov, je prerivanja več, ko pa rasteš, se odpirajo možnosti za nove ideje in politike," pravi Igor Lukšič, podpredsednik stranke. Lukšič naj bi bil sicer tudi "politični mentor" mladih, ki so prišli v stranko.

Predsednik stranke in poslanska skupina, ki ne samo javno kroji podobo stranke, pač pa praktično izvršuje njeno politiko, sta se torej prenehala zapletati v spore. Tako danes ni več javnih prepirov o morebitnih referendumih, o ustanavljanju preiskovalnih komisij in ost parlamentarnega boja ni tako ostra, kot je bila nekoč. "Gotovo je bila nekoč razlika večja, pa čeprav je bila tudi prepotencirana. Ob volitvah smo se recimo s predsednikom Pahorjem pogovarjali o vstopu v Janševo koalicijo, glede tega smo oblikovali negativno stališče in danes v stranki ni nikogar, ki bi rekel, da je bila to absolutno napačna odločitev. Predsednik žal ni aktivno podpiral odločitve za referendum o zakon o RTV, je pa potem odločitev o referendumu sprejel. Glede partnerstva za razvoj smo skupno sprejeli dejstvo, da imamo o njem različna mnenja. Svoja mnenja torej medsebojno spoštujemo in jih razumemo. Danes je med poslansko skupino in stranko več pogovorov o strateških političnih vprašanjih, kako glasovati pri ministrih, kako se odločati ob kadrovskih spremembah, ali vlagamo pobude na ustavno sodišče, kaj bo z ustavnimi amandmaji ... Glede teh vprašanj praviloma hitro dosežemo soglasje," o novi komunikaciji med Pahorjem in poslansko skupino pravi vodja poslanske skupine Miran Potrč.

Vendar kljub "pozitivni energiji" prihaja do neskladij. Poslanska skupina tako v parlamentarnih nastopih ostaja bistveno bolj kritična do delovanja vlade kot predsednik stranke, ki kritiko vlade ovija v celofan političnega leporečja. Stranka je na kongresu ubrala zmernejšo, Pahorjevo pot. A do dejanske umiritve odnosov je prišlo po vstopu v partnerstvo za razvoj, ki ga sicer vodi predsednik vlade Janez Janša. "Sam sem tudi glede partnerstva za razvoj ostal v manjšini. Pravzaprav sem se izločil iz partnerskih posvetovanj in usklajevanj, vendar sem se zmotil v predvidevanju, da bo sodelovanje v partnerstvu škodovalo ugledu stranke. Učinek je bil nasproten," pravi Aurelio Juri, koprski poslanec, ki je bil pred časom eden od najglasnejših kritikov Boruta Pahorja in njegove politike popuščanja in povezovanja.

Kennedyjevski duh, ki naj bi ga v Slovenijo prinašal Pahor, kakor pravi sam, ima tudi nasprotnike. Tiste, ki pravijo, da je duh voljan, a je meso slabotno. Kritikov je sicer zunaj stranke več kot znotraj nje. Eden izmed znanih članov stranke tako pravi, da ga zelo motijo zadnje Pahorjeve poteze. "Z večino izmed njih se ne strinjam in zelo žalostno je, da ima njegova politika tolikšen uspeh. Zadnji dve leti je delal vse stvari narobe, šel je recimo v partnerstvo in ni podprl protesta sindikatov, ko je bila vsa Ljubljana rdeča. To je nelogično in tega ne morem razumeti. In seveda ne morem pozabiti, kaj je naredil z izbrisanimi." Oster je bil tudi Milan Kučan, ki je v januarskem intervjuju za Mladino Pahorju očital, da je "slabost tistega dela slovenske levice, ki poudarja le nujnost sodelovanja in iskanja kompromisov, sporazumevanja in partnerstva, v tem, da pozablja na svojo vlogo nadzornika nad tistimi, ki so jim volivci zaupali upravljanje javnih zadev". Posledice takšne politike so gotovo tudi napake, ki jih je v parlamentu storila SD. Ena izmed usodnejših je bila brez dvoma cincanje pri zbiranju podpisov za ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije, ki naj bi preučila prodajo Mercatorja. Takrat so neodločne opozicijske poslance prehiteli poslanci vladnih strank in si ustanovili preiskovalno komisijo po svoji podobi. Napovedani obračun pri Mercatorju zato ni uspel. S podobno politično retoriko povezovanja sta sicer pred desetimi leti v Sloveniji uspela brata Podobnik, politična zgodovina pa nas uči, da njuna moč ni trajala dolgo.

Mostogradnja in zaslepljenost

Zdi pa se, da je ta politika uspešna. Strankini ratingi rastejo. SD je oktobra 2004 dobila skoraj trikrat manj glasov kot SDS, po javnomnenjskih anketah pa ji je danes zelo blizu. Nekateri celo opozarjajo, da takšna priljubljenost ni realna, da je rast prehitra in da so nekateri hitro zaslepljeni z bliščem javnomnenjskih raziskav. Predstavniki SD priznavajo, da je rast njihove priljubljenosti tudi posledica razkroja LDS, a hkrati dodajo, da je velik del njihovega uspeha plod trdega dela. Kakšnega? Povezovanje in prenova lokalnih central nista prinesla velikega uspeha na lokalnih volitvah, stranka je recimo izgubila župana v dveh največjih slovenskih mestih, dokončno pa je izgubila tudi obalo, kjer je veljala za nepremagljivo. Pahor je januarja napovedal, da bo stranka pripravila alternativni vladni program, katerega osnutek bo sprejet konec novembra, končna različica pa septembra 2008, nekaj tednov pred volitvami.

Iskanje programskih alternativ sedanji vladi pa ni edino, kar povezuje Janšo in Pahorja. Predsednik SD zadnje čase Janši očita, da ni izpolnil obljube o bolj sproščeni Sloveniji. Po Pahorju sproščenost pomeni nadpovprečnost. Pahor pozablja, ali pa tudi ne, da je termin sproščenost ideološka skovanka, nastala v kovačnici slovenskih razumnikov. Gesla o sproščenosti so gesla brez prave vsebine in s tem, ko Pahor Janši očita, da ni zares sproščen, z negiranjem vzpostavlja prazne politične obljube.

Dve dilemi

Del povezovanja je tudi vabljenje novih ljudi. Pahor se je recimo nedavno sestal z Boštjanom Jazbecem, neuspešnim neuradnim kandidatom za guvernerja Banke Slovenije. Z njim se je sešel zato, ker ga je zanimal njegov pogled na monetarno politiko, čeprav je kasneje javno podprl Mitjo Gasparija. Odpiranje vrat pa je namenjeno predvsem razočaranim poslancem LDS. Po parlamentarnih hodnikih se že nekaj časa namiguje o prestopih težkokategorikov. Lahko se zgodi, da bo v poslansko skupino SD prestopil Tone Rop, morda tudi Milan M. Cvikl. Oba poslanca sta bila nekoč ministra, eden od njiju tudi premier, Cviklu in Ropu je skupno še to, da sta podkovana v ekonomiji. "Dejstvo je, da imamo na nekaterih področjih nekaj dobrih strokovnjakov, spet na drugih pa jih imamo malo manj. Lahko se zgodi, da bodo v stranko prišli ljudje s strokovnimi izkušnjami, a s sabo lahko prinesejo tudi kaj slabega. In vse te stvari je treba oceniti," o prestopih pravi Vlačič in hkrati v isti sapi dodaja, "da še tako močen človek, ki se bo pridružil naši stranki, ne bo dobil zagotovila, da bo takoj postal minister". Prestop obeh poslancev ali še katerega drugega iz poslanske skupne LDS bi s strokovnega stališča poslanski skupini SD gotovo koristil, vprašanje pa je, kakšni bi bili odzivi nanj. Tone Rop na primer velja za političnega poraženca, Milan M. Cvikl pa kljub nespornemu strokovnemu znanju za nekatere preveč demonizira Janeza Janšo.

"O možnostih prestopov se v okviru poslanske skupine in stranke pogovarjamo že mesec ali dva. Da bo prišlo do krize v LDS, smo računali. Naše načelno stališče je, da ne zapiramo vrat, a da hkrati nikogar ne vabimo. Gotovo pa je res, da bi novi poslanci ustvarili novo dinamiko," o možnosti pridobitve novih poslancev pravi Miran Potrč. Po nekaterih informacijah naj bi pogovori z delom LDS potekali že skoraj pol leta, na začetku naj bi bili predstavniki LDS arogantni, v zadnjem času, ko se je njihova moč zmanjšala, pa naj bi postali spravljivejši. Pogovori sicer potekajo bolj na ravni stranke kot na ravni poslanske skupine. Pogovarja se torej Pahor.

Pomembnejša od vprašanja, kdo in na kakšen način naj prestopi v SD, pa je odločitev, kakšna naj bo politična prihodnost predsednika stranke. Ali naj se Pahor spusti v razmeroma lagodno bitko za predsedniški položaj ali pa je bolje, da ne zapusti stranke in poskuša zmagati na državnozborskih volitvah? Pahor svojo odločitev taktično skriva, a če je verjeti uradnim in neuradnim namigom, se bo odločil za strankarski boj. Aurelio Juri je neposreden: "Predsedniku Pahorju sem jasno povedal, da sem proti temu, da kandidira za predsednika republike. Priznam mu vrline, sodim, da je bil najboljši predsednik državnega zbora, ampak če bi kandidiral za predsednika republike, bi na neki način škodoval stranki. Eno leto pred volitvami bi se začela bitka za novega predsednika stranke in ratingi bi po vsej verjetnosti padli." Mimogrede, ali je bil Pahor res dober ali slab predsednik državnega zbora, lahko poleg poslancev in strankarskih funkcionarjev povedo tudi izbrisani, katerih pravice so zaradi njegove "napake" na referendumu tehtali volivci in volivke.

Podobno kot Juri razmišlja tudi Potrč, ki pravi, da bi bilo "zmago na naslednjih volitvah gotovo veliko lažje doseči s Pahorjem na položaju predsednika, ne pravim pa, da je brez njega to nemogoče". In jasno tudi Vlačič, ki pravi, "da je med znanimi kandidati zelo dober predsednik, a za prihodnost Slovenije in stranke je bolje, da ne gre na predsedniške volitve". Pahor naj bi svojo odločitev sporočil v nekaj mesecih, v stranki pa se bo kmalu začel kandidacijski postopek za izbiro predsedniškega kandidata. A seveda obstaja še eno možnost, Pahor se lahko na volitve odpravi brez strankine podpore, a z njenim blagoslovom. Za predsednika pa ga predlagajo volivci.

Vsekakor Pahorja prihodnje mesece čakata dve fronti. Ena je politična bitka z aktualno vladno posadko, ki ga je do sedaj pustila pri miru. A težko je napovedati, kakšna bo obrambna taktika danes uglajenega Pahorja, ko se bodo čez mesece začele pojavljati informacije o domevnih zlodelih njegove stranke iz časov, ko je sodelovala v vladah. Druga fronta bo verjetno še zahtevnejša. Glavni konkurenti SD namreč ne sedijo v vladi, ampak v opoziciji. Ta pa se šele pripravlja na konsolidacijo.