uvodnik / Grega Repovž: Korupcija ali uravnoteževanje elit

Če bi bil predsednik vlade Janez Janša danes vodja opozicije, bi že zagotovo zahteval izredno sejo o korupciji. Dovolj sta zadnja dva, sveža primera, ko je država nekaj naročila oziroma plačala, ne da bi imela za to eno samo listino: najem helikopterja ministra Bručana (SDS) in poplačilo nenaročenih del podjetju Puh ministra Podobnika (SLS). Seveda ta primera nista osamljena, k njima je mogoče dodati tudi primer operacijskih miz, nakupe delnic s strani novih direktorjev, opustitve tožilskih preiskav, posege politike v medije itd. Korupcija je širok pojem.

A zahteve za sklic izredne seje ne postavi nihče. Del razlogov seveda izvira iz tranzicije, v kateri se je znašel liberalni blok, ter iz zadržane drže socialdemokratov do tovrstnega kritiziranja oblasti. A pomemben del razlogov izvira iz zmanjšane občutljivosti javnosti na te pojave: korupcija je nekaj, o čemer se je neko obdobje tako intenzivno govorilo, da je javnost postala nanjo neobčutljiva. Pa ne v smislu, da bi postala korupcija za Slovence sprejemljiva, ampak da je bilo nekaj časa preprosto vse korupcija, vsi, ki so bili na oblasti ali blizu nje, pa že vnaprej označeni kot skorumpiranci.

Politika je res pokvarljivo blago. A zaradi tega naj bi bili na te pojave bolj občutljivi, ne pa manj. V Sloveniji pa smo se znašli v absurdni situaciji: imamo vlado, ki je na oblast prišla prav z opozarjanjem na dejansko, namišljeno in popolnoma izmišljeno korupcijo, zdaj ko je na oblasti, pa je javnost že tako prežeta s prepričanjem, da so tako ali tako vsi, ki pridejo samo blizu oblasti, korumpirani, da na te pojave veliko manj reagira. Manj, kot je, in manj, kot bi bilo normalno. Pri čemer ima sedanja oblast še odpustek, ki izhaja iz nekega splošnega prepričanja, da je na oblasti manj časa, zato ni verjetno, da bi bila že tako korumpirana, kot so bili domnevno korumpirani njihovi predhodniki - ki so bili vendar na oblasti 12 let. Pri čemer je celo nebistveno dejstvo, da je SLS na primer brez prekinitve v različnih vladah zadnjih deset let, DeSUS dobrih šest itd.

In v tem smislu imata Bručan in Podobnik srečo. V javnosti je že tako uveljavljeno prepričanje, da vsi politiki polnijo le lastne žepe, da razkritje kakšnega nezakonitega ali nesmotrnega ravnanja ni več dojeto kot nesprejemljivo, ampak kot nekaj, kar preprosto spada zraven. In nenadoma ni več nobenega razlikovanja med tistimi, ki so bili razkrinkani, in tistimi, ki jih ne bremeni nobena tovrstna nezakonitost oziroma nepravilnost. Razlika je le v dejstvu, da so nekatere pač razkrinkali, drugih pa ne - pa četudi so v resnici čisti kot solze. Te svoje čistosti seveda ne morejo nikomur nikoli dokazati. Saj so politiki ...

Če je ena temeljnih kritik Janeza Janše in njegove predvolilne kampanje v letu 2004 prav dejstvo, da mu je uspelo z razglašanjem korupcije in korumpirancev sicer zmagati na volitvah, da pa je politiki s tem dokončno odvzel vsaj možnost, da bi bila spoštovan in ugleden poklic, mu danes to celo koristi, saj se vse tovrstne afere od vlade odbijajo kot od teflonske posode. Vendar pa je prav s tem volilce že na srednji rok usmeril v iskanje politikov in politik, ki morajo imeti vse druge značilnosti, le tipično političnih ne.

A zadnje afere kažejo še nekaj drugega: da pri vsem tem govorjenju o korupciji ni šlo le za golo retoriko, ampak za iskreno prepričanje velikega dela današnjih oblastnikov, da so njihovi predhodniki dejansko iskali predvsem načine, kako obogateti oziroma kako si prisvojiti čim več. In problem ni bil v nepoštenosti domnevnega ravnanja bivših, ampak v nepravičnosti, ki njim ni dala te možnosti. Zato se danes po vsej državi pripravljajo načrti privatizacij podjetij, zato se danes ne nazadnje ruši en kandidat za guvernerja za drugim. Da bi se namreč popravila domnevno nepravična razdelitev premoženja med elitami, kot so temu še v opoziciji govorili teoretiki današnjih oblastnikov.