Sodstvo podpira Arharja?

Kmalu zatem, ko so se ljubljanski desničarji dokončno odločili za župana kandidirati Franceta Arharja, so v polstranskem oglasu v časniku Delo objavili seznam določenih ljubljanskih pomembnežev, ki so se podpisali pod Arharjevo kandidaturo. Hladen tuš so doživeli takoj naslednji dan, ko so se s seznama umaknili določeni ljudje, ki sploh nimajo stalnega prebivališča v Ljubljani. To je bilo pač prej kot kaj drugega predvsem hecno, prav nič pa se takrat niso smejali sodniki. Večino sodstva je namreč zmotilo dejstvo, da se je pod Arharjevo kandidaturo podpisalo tudi pet sodnikov. In to ne katerihkoli sodnikov, pač pa so vsi vrhovni sodniki.

Mitja Deisinger, Jože Petrič, Janez Vlaj, Barbara Zobec in Jan Zobec so s tem prekršili Kodeks sodniške etike. Kodeks v 7. členu govori deklarativno o nezdružljivosti, jasno pa pravila nezdružljivosti razčleni pripadajoči komentar, ki o političnih aktivnostih sodnikov pravi: "Načelo nezdružljivosti je potrebno razumeti in razlagati tudi v razmerju do sodnikove politične vzdržnosti. Slednja ne bi bila ustrezno uveljavljena, če bi sodnik denarno prispeval ali nastopal v prid politične stranke ali samostojnega kandidata za politično funkcijo ali če bi javno podpiral kandidata politične stranke ali samostojnega kandidata, če bi sodeloval na političnih shodih ali zborovanjih, razen takrat ko izvršuje svojo aktivno volilno pravico z glasovanjem ..." Po domače povedano, sodnik, dokler se ne odpove sodniški službi, torej lahko zgolj odda svoj glas na dan volitev, vse druge politične aktivnosti so prepovedane.

Vprašanje, ki bo enkrat moralo biti odgovorjeno, pa je, zakaj je predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen takrat sporočil, da takšnega početja sodnikom sicer ne priporoča, da pa s tem sodniki ne kršijo nobenega zakonskega ali nižjega predpisa in tudi ne etičnega kodeksa.