Janšev politični inženiring

Janševa vlada v teh dneh praznuje natančno polovico svojega mandata. To je že po naravi reči normalna priložnost za vmesno političnoekonomsko bilanco njenega delovanja. Vlada ima solidno javno podporo, čeprav je zapravila dobršen del političnih pričakovanj glede hitrejšega in bolj korenitega zasuka družbe. Zato je vmesni bilančni rezultat navidezno presenetljiv in skregan s prvotnimi napovedmi. Najboljši del vladne politike je makroekonomska podoba države, politični rezultati so slabši, sociokulturna razmerja, ki zadevajo področje pravne države in civilne družbe, pa so na meji sprejemljivega.

Toda ekonomija, politika, pravo in kultura pogojujejo drug drugega. Makroekonomska uspešnost je lahko nevarna prevara, če ne temelji na podjetniški učinkovitosti in če poslovni svet ni obkrožen s stabilnimi in zaupanja vrednimi institucijami. Te političnoekonomske lekcije predsednik vlade očitno ni dobro razumel, ko je v teh dneh razlagal uspešnost svoje administracije.

Shizofreničnost slovenskega gospodarstva tiči v njegovih dobrih rezultatih. Njegovi uspehi so namreč bolj rezultat zunanjih kot notranjih okoliščin. Zato se pozitivni učinki ne internalizirajo v takšni meri, kot bi pričakovali, in blaginja prebivalstva ni sorazmerna z bleščečo ekonomsko podobo države. Pojav ni nov in ga srečamo tudi drugod. Busheva administracija je nekaj let nadvse ponosna na rast BDP in izjemno povečanje ameriške produktivnosti. Toda to ni sprožilo dodatnega zaposlovanja ali potrošnje, rast realnih dobičkov pa je bolj koristil bogatenju lastnikov kot krepitvi socialne države.

Gospodarska rast, zaposlenost, inflacija in tudi plačilnobilančne razmere so evropsko zgledne in najboljše v celotni ekonomski zgodovini Slovenije. Tu ima Janša v svojih slavospevih več kot prav. Sprejem evra je največji merljivi ekonomski dosežek, ki pripada aktualni vladi. Gre za splet dejavnikov, od svetovne konjunkture in globalizacijskih učinkov do vladnih politik zadnjih nekaj let, ki so pripravljale vse potrebno za vstop v EU in evropski monetarni sistem. Sedanji vladi pripada kakšna tretjina vseh zaslug, predvsem pa Janša in Bajuk nista ničesar pokvarila. Ob visoki gospodarski rasti ni prišlo do nobenih neželenih neravnotežij in slovensko ekonomsko barko sta na koncu varno pripeljala v želeni evropski pristan.

Veliko več težav ima vlada na polovici svojega mandata s strukturnimi reformami. Čeprav trdi, da je izpolnila šest desetin predvidenih ukrepov za celotna štiri leta, je vlada tukaj postala žrtev svojega lastnega političnoekonomskega marketinga. Velik in spektakularni paket ekonomskih reform se je po dveh letih razblinil kot milni mehurček. Reformni paket je zrasel v glavah mlade in zagnane skupine ekonomistov z EF. Zato ga politiki niso niti dobro razumeli niti niso bili pripravljeni na koncu tvegati svoj politični kapital za obsežne in tudi sporne posege v ekonomsko in socialno strukturo družbe. Reformni zagon je tako zamrl, ugoden čas za radikalnejše ukrepe pa je zaradi priprav in poznejšega predsedovanja v EU brezpogojno minil. Tako si vsi želijo preživeti do naslednjih volitev zgolj s kozmetičnimi popravki ekonomskega sistema in čimmanjšimi tveganji. Vlada se je na tem področju politično umaknila. Žrtvovala je kratkoročni politični mir za dolgoročna ekonomska tveganja. Njen politični poker bo morda na preizkušnji že v naslednjih dveh letih.

Sprejem evra ni brez nevarnosti. Stroški in inflacija lahko začnejo naraščati, konkurenčnost lahko pade in z nižjo gospodarsko rastjo se pojavijo težave s pokrivanjem javnofinančnih izdatkov, ki jih pospešujejo zahteve socialne države in starajočega se prebivalstva. Slovenija lahko zboli za t. i. portugalsko boleznijo. Portugalska je zaradi šibkosti institucij in zmedene vladne politike po sprejemu evra zapadla v gospodarske težave in politično nestabilnost. Ključna je namreč kakovost institucij, dosledno uresničevanje zastavljenih ciljev in prožnost pri možnih asimetričnih šokih in prihajajočih krizah. Janševa vlada pa je do sedaj v kriznih razmerah, ki sicer niso bile ekonomske, reagirala izrazito nepremišljeno, zaletavo in brez pravih presoj. Morda se zdijo romsko vprašanje, vaške straže in popoln polom pravne države in vladne politike na tem področju brezpredmetni z vidika ekonomije. Toda dejansko opredeljujejo vrednostni, pravni in politični okvir poslovnega delovanja in vplivajo na občutljive podjetniške odločitve in presojo tveganj. Gre preprosto za razumevanje kompleksne strukture tržnega gospodarstva, ki dela enake preglavice bivšim komunistom in sodobnim političnim elitam.

Dober primer za to je najbolj sporna politizacija vladne ekonomske politike, ki sta si jo Janša in njegova administracija privoščila na podjetniški ravni. Tukaj je vladajoča elita brezkompromisno posegla po upravljalskih vzvodih pomembnih podjetij in poslovnih mrež. Janša je hitro zaslovel kot nekakšna "nevidna roka" kadrovskih menjav in postavitev novih političnih interesnih združenj. Toda prav Drobničeva zamenjava in problem Strojanovih sta razkrila razpoko v sistemu. Ne gre za demonstracijo moči, temveč nemoči, ki je logična, kadar politika želi instrumentalizirati ekonomijo ali celo sama sebe. Zakaj Drobniča niso zamenjali že pred meseci in čemu v Ambrusu vlada ni takoj ukrepala, kot bo to morda zmogla po nekaj mesecih? Koliko demonstracij moči bomo še doživeli na podjetniški ravni, kot dokazuje zadnja prevzemna zgodba Mlinotesta?

Vlada se je z logiko Janševega političnega inženiringa po dveh letih ujela v past. Tičimo v politični krizi in imamo dobre ekonomske rezultate. Obrnjen svet, ki povečuje shizofreničnost slovenske družbe, ki se je najprej pokazala kot kriza vrednot in prizorišče političnih ekscesov. Očitno bomo morali ponoviti staro lekcijo. Zakaj se avtokratski politični režimi in ekonomski intervencionizem vedno zadušijo v lastnem blatu? Obakrat gre za enako nemoč politike. Na eni strani ne more obvladovati vseh por družbe, na drugi ji zmanjkuje virov, predvsem sposobnih ljudi in časa. Konvencionalno modrost je treba obrniti. Ni najpomembnejša naloga politikov, da skrbijo za zdravje gospodarstva. Pomembnejše je, da ne zbolijo politiki.