Slovenska Istra v primežu "dobrih poslov"

Še sreča, da predsednik slovenske vlade Janez Janša občasno bere tudi neodvisne časnike. Tako je lahko na tekočem z delom v svoji vladi. Pred letom je okoljski minister Janez Podobnik za načrtovana terminala španskih multinacionalk (Endesa in Gas Natural) v Tržaškem zalivu prav tako zvedel iz medijev, ne iz virov svoje diplomacije. Po objavi prvih člankov so tudi takrat vsi uradni predstavniki zanikali, da so se postopki že začeli. Italijanski veleposlanik v Ljubljani je vest o terminalih označil kot "zgolj poslovno zamisel", slovenskemu zunanjemu ministrstvu pa zagotavljal, da uradni postopki še niso stekli in da "ni nič zamujenega". Po dobrem letu smo tik pred objavo ugodnega mnenja deželne vlade Furlanije Julijske krajine glede obeh terminalov, vsaj za enega (kopenskega v Žavljah) pa pred soglasjem rimske vlade. Italijanski okoljski minister Alfonso Pecoraro Scanio (zeleni) obema lokacijama sicer nasprotuje, a njegov gospodarski kolega Pier Luigi Bersani (Demokratska stranka) ju zelo podpira. Nazadnje pa utegne imeti glavno besedo premier Romano Prodi, ki želi guvernerju Riccardu Illyju vsaj delno ustreči. Vsaj z enim terminalom.

Dnevnik je te dni razkril scenarij, ki ga je politična oblast vse leto skrbno varovala pred vednostjo slovenske javnosti in ki ga premier Janez Janša ne pozna ali ga želi naprej prikrivati, čeprav o njem že javno čivkajo vsi vrabci na gospodarskem ministrstvu. Še več, predstavnik nemške družbe TG Gas Engineering (njen solastnik je francoski Suez Group) Vladimir Puklavec je za Dnevnik potrdil, da bo ponudba za plinski terminal že junija na mizi ministra Vizjaka. Ubogi predsednik vlade ne ve za vladne namene in pogovore o morebitni gradnji plinskega terminala v Kopru. To je očitno skrb zbujajoče preziranje šefa vlade, ki si ga privoščijo njegovi ministri in direktorji direktoratov. Janša sicer pripisuje govorice medijem in zagotavlja, da "za zdaj" v Kopru terminali niso predvideni. Kdor zna brati med Janševimi vrsticami in vrinjenimi besedami, pač razume. Hkrati premier domala triumfalno napoveduje, da zelo verjetno "plinskega terminala sredi zaliva ne bo". Pri tem pa skrbno pazi, da ne bi omenjal tistega še nevarnejšega, kopenskega v Žavljah. Ta, kot kaže, bo, in to le 2,5 do 3 kilometre od prvega naseljenega območja v Sloveniji. Slovenska vlada je tiho in domnevati je, da bo gradnja terminala v Žavljah na stežaj odprla vrata podobnim objektom v Sloveniji. Daj-dam. Še pomnite lansko večerjo Illy-Rupel v restavraciji pri Biviju? Rupel je takrat namignil na scenarij, ki se nam obeta danes, ni pa razkril, da tudi slovenska stran razmišlja po Illyjevo; to je o uplinjevalniku tudi na svojem dvorišču. Zanimivo se je pri tem vprašati, kaj bo z ocenami in (pri)poročili strokovne skupine, ki jo je lani imenovala vlada zaradi dveh načrtovanih terminalov v Italiji. Strokovnjaki so bili kategorični, izbranima lokacijama so odločno oporekali zaradi škodljivosti in izjemne nevarnosti. In Koper?

Prej izjave predsednika uprave Luke Koper Roberta Časarja (SDS), nato pa vest o obiskih in zanimanju nemško-francoske multinacionalke za gradnjo plinskega terminala v Kopru in potrjevanje navedenih namenov ter naklonjenosti na gospodarskem (Vizjakovem) ministrstvu (SDS) utemeljujejo vtis, da Časarjevi "dobri posli", ki se s svojimi učinki dotikajo prihodnosti severnojadranskega okolja, potekajo mimo možnosti, da bi ljudje, ki bodo s svojim zdravjem in varnostjo plačali obresti njihovih posledic, lahko nanje kakorkoli vplivali. Kot kaže, naj vpliva ne bi imel niti Janez Janša, ki celo za tako pomembne stvari ne ve oziroma zve iz medijev. "Dober posel" je zato nadvse primerna oznaka; v njej je zajeta paradigma trenutnega vladajočega dojemanja politike. Svetovna praksa je nasičena s primeri "dobrega poslovanja" v politiki. Neredko si visoki uradniki in državni ter paradržavni funkcionarji, s politično nastavljenimi menedžerji vred, z eno samo dobro poslovno potezo zagotovijo prečudovito dosmrtno eksistenco. Takšno, ki njim in njihovim družinam omogoča, na primer, eksotično uživanje kopalnih sezon zelo daleč od lastnega morja, polnega težkih kovin in klora. To je espri postmoderne politike; "dobro zame!", kakor moško pojejo neki minister in njegovi marinci, ko tečejo pred kamero v televizijskem spotu. Povsem jasno je, zakaj je pri taki percepciji politike in vladanja resno zastavljena protikorupcijska infrastruktura vladajočim odveč oziroma nekompatibilna z oblastjo, ki si je - nikar ne pozabimo - volilni uspeh zagotovila z velikimi parolami o poštenosti in boju proti korupciji. Stara zgodba. A vrnimo se k usodi severnega Jadrana, ki se je očitno znašel v primežu poslovnih interesov multinacionalk, ki nacionalne politike razumejo in najemajo le kot lokalni servis. Priče smo pravemu tekmovanju velikih mednarodnih družb za preobrazbo najbolj srednjeevropskega dela Mediterana v donosno vozlišče energentov. Morda ni naključje, da Forum G8 o okolju in trajnostnem razvoju z vrhom svetovnega gospodarstva in znanosti te dni poteka prav v Trstu. Pritisk postaja neznosen, postopoma bo severnojadranski ekosistem obubožan, nato bo kapital nadaljeval po svoji naravni logiki, ki je zgolj profitna; brigajo ga kakovost življenja, okolje, zdravje, čistost morja in zraka, (ne)oporečnost morske hrane, občutljivost krasa, varnost ljudi. Profit je manjši ob lokaciji plinskega terminala, ki bi izpolnjevala vse okoljske in varnostne pogoje. Zato je treba znižati prag, ljudem dopovedati, da ni potrebe po 20 kilometrih razdalje od obljudenih območij, kolikor jih zahtevajo in upoštevajo, denimo, v ZDA. Terminal, po novem v Tržaškem in Koprskem zalivu, bi lahko obratoval "varno" tudi nekaj sto metrov od stanovanjskih hiš. Seveda, še je mogoče prodor in ustvarjanje profita bolj ali manj pogojevati, usmerjati, posledice bolj ali manj blažiti. Slednje pa je odvisno od vloge, ki si jo nadene politika, in od stopnje ozaveščenosti prizadete javnosti. Dogajanje na italijansko-slovensko-hrvaški jadranski tromeji dokazuje, da so poslovni in politični interesi tekmecev v resnici komplementarni; Koper za Žavlje in obratno. Ob dveh terminalih utegne v Tržaškem zalivu pluti okoli 200 velikanskih plinskih tankerjev na leto. Mimogrede, toploto naj bi terminal za uplinjanje pridobil iz toplarne, ki jo bodo dodatno zgradili v Luki. Kaj bo nastalo iz Kopra? Posel je res dober, a za koga!? Vlade in multinacionalke bodo vkorakale skupaj proti delu javnosti, ki take usode ni voljna sprejeti brez upora, ob tem pa jo bodo skušale zavajati, podkupiti, zlorabljati in izigrati, kot se že eno leto dogaja na vseh straneh Tržaškega zaliva.

V tem se zrcali demokratični deficit enaindvajsetega stoletja; zato se je treba za demokracijo boriti tukaj in zdaj. Tudi v Kopru, kjer imata javnost in politika, od opozicije do župana (če s prizadevanji za čisto okolje misli resno), priložnost, da strneta vrste in da na diktaturo multinacionalnega profita odgovorita enotno in odločno, mimo lokalnih razprtij. Kot kaže, je župan Popovič odziv sprejel in na tiskovni konferenci, kjer se sicer ni mogel izogniti novemu frontalnemu napadu na novinarje (še posebej na Dnevnik, ki naj bi zganjal protivladno kampanjo), vendar zagotovil, da "dokler bo on župan, plinskega terminala v Kopru ne bo". A vprašanje je, koliko se bodo lahko prizadete občine uprle ob vse bolj centraliziranem odločanju o lokacijskih načrtih.