Ljubiša Samardžić, 2001 / Nataša

Nataša je 17-letna gimnazijka (Tijana Kondić), ki je videti kot Beba Lončar na spidu. Seksi, drzna, divja, konfuzna, z glamurjem, ki se mu ne bi mogel upreti niti njen oče. Če bi bil še živ. Ni. Bil je policaj, pa so ga prerešetali. Na ulici, pred njenimi očmi. Nataša je nevarna - v očeh nosi incest. Ko jo moški, katerikoli, recimo poročeni, stoični knjigarnar (Nikola Đurićko), zavrne, magari bežno, užaljeno dahne: "Zdaj me pa ne maraš!" Nataša je očkova šoba, predpolitična anarhistka, kleptomanski čikgumi, ki išče usta.

Ko se leta 2000, tik pred volitvami, prebija skozi Beograd, srečuje nevrotične gangsterje, depresivne obupance, ulične črpalkarje, črnoborzijance, lunatične mladce, transvestite, hard-boiled citate, pedofile, pištole, bombe, grožnje, atentate, nasilje in macho poziranje, hja, ves tisti kaos, s katerim so nas zadnjih nekaj let pecali srbski filmi. In Nataša ni otok, ampak osmoza, del tega kaosa, bolje rečeno - ves ta kaos, okej, enciklopedija beograjskega kaosa, je v njeni glavi. Lahko bi jo prodajali v knjigarni. Ljudje bi jo kradli. In z njo zaspali. Toda za sam film bi bilo bolje, če je ne bi poslal na križarski pohod, ee, na patetično, naivno iskanje očetovih morilcev, ki destabilizira tako podzemlje (Davor Janjić) kot policijo (Dragan Bjelogrlić), dve strani istega kovanca, ee, dve številki istega mobilnega telefona: zaradi te naivne "detektivske preiskave", ki temelji na pošiljanju esemesov, ni namreč videti naivno le ona, ampak tudi film.

Še huje, zaradi tega potem izgledajo naivno in neresno tudi gangsterji, morilci, psihopati in atentatorji, ki jim ostane le patos, s katerim ne bi prišli od Terazij do Dedinja. Kar je neresno od filma, ki se jemlje tako resno. A po drugi strani, ta naivnost, kombinirana s statičnim, televizijskim slogom filma, ki bolj našteva kot pripoveduje, bi se bolje podala Jugoslaviji, v kateri je živela Beba Lončar, kot pa Jugoslaviji, v kateri živi Nataša.

ZADRŽAN -