Učitelji

Učiteljica sem postala kot študentka glasbe, ko mi je bilo 19 let. Poučevala sem tako na osnovni šoli, kot v glasbeni. Tu in tam se je vsakih nekaj let našel nekdo, ki je trdil, da učitelji premalo delamo. Pa so nam naložili še nekaj birokratskega posla in niso opazili, da je manj časa ostalo za delo z otroci izven šolskih obveznosti, ki je bilo posledica učiteljeve želje po delu z otroci in redko, gotovo pa premalo nagrajeno. Ena najlepših nagrad, ki sem jih prejela, so bile ravnateljeve solze na šolski prireditvi, ko je na osnovni šoli igral klavirski trio dveh učencev in učiteljice.

Pomemben pa je še en vidik učiteljevega dela, ki se nikoli ne omenja. Pri delu z učenci moramo biti zelo zbrani, da lahko hitro opazimo, kje otroka čevelj žuli in mu pomagamo. Ta zbranost in pozornost pa sta naporni in spominjam se da sem bila po štirih urah pouka izčrpana. Pa se je našla inšpektorica, ki je zahtevala da pripravimo na glasbeni šoli za vse šolsko leto vnaprej podroben učni načrt za vsako lekcijo in za vsakega učenca posebej – pri pouku glasbenega inštrumenta! Kako naj učitelj pol leta vnaprej ve, kako bo učenec igral!

Dandanašnji pa imajo učitelji še eno težavo, ki je mi nismo poznali: otrokove pravice, ki so se izrodile v izsiljevanje šolskih ocen s pomočjo odvetnikov. Kje pa so ostale otrokove dolžnosti?