Čudežne ozdravitve

Učinek placeba in religija

Moč vere, pa ne samo tiste v boga, temveč predvsem vere v ozdravitev, naj bi bila eden ključnih pogojev za delovanje učinka placeba. Kot pravi dr. Mateja de Leonni Stanonik, obstaja veliko raziskav, ki so pokazale, da imajo pacienti z rakom, ki so verni, ki so duhovno usmerjeni, razmeroma boljšo prognozo.
Kaj naj si torej mislimo o čudežnih ozdravitvah v znamenitem romarskem središču v Lurdu v Franciji in podobnih »svetih« krajih po svetu? Po besedah farmacevta dr. Sama Krefta naj bi rimskokatoliška cerkev dopuščala večji vpliv avtosugestije kot pa uradna medicina. Od več tisoč primerov pričevanj o čudežnih ozdravitvah od leta 1876, ko je Sveti sedež Lurd razglasil za sveti kraj, je RKC za dejanski čudež razglasila le 67 primerov.
Kot razlaga murskosoboški škof dr. Marjan Turnšek, ki je vodil postopek beatifikacije škofa Antona Martina Slomška, je prvi pogoj za to, da teologi o nekem dogodku začnejo razpravljati kot o morebitnem čudežu, ta, da komisija s konkretnega znanstvenega področja izda mnenje, da s trenutno vednostjo v tej stroki ni mogoče razložiti obravnavanega pojava. »Teologi ne vstopajo v znanstveno razlago dogodka, to prepustijo strokovnjakom,« poudarja.
Cerkev po njegovih besedah nima nobene težave z dopuščanjem avtosugestije in učinka placeba. »Če se to zgodi, se zgodi znotraj konteksta, ki ga je Bog ob stvarjenju predvidel. Bog uporablja tudi naravne zakone, ki jih mi še ne poznamo. On pa jih pozna in jih lahko uporabi, da se nam javi. Vloga nenavadnega dogodka, čudeža, je prav v tem, da zbudi pozornost.«
Placebo je, meni, znanstveno gledano prazen pojem. »Izmislili smo si ga, ker ne znamo navesti pravega vzroka. Zato to znanstveno, v medicinski razlagi, nima kake teže. Vemo samo, da so stvari med seboj povezane. Če je človek telo, duša in duh ter so vsi trije elementi med seboj povezani, imajo tudi vpliv drug na drugega, v pozitivnem in negativnem smislu.«