Druga pot

Ali alternativna medicina zgolj izkorišča učinek placeba?

Če pomislimo na dramatične gibe rok, vzklike in druge oblike dih jemajočih ritualov, ki jih uporabljajo nekateri zdravilci, kaj hitro potegnemo vzporednico z ugotovitvami znanstvenikov, da imajo lahko zapletenost postopka zdravljenja, okolje in angažiranost tistega, ki zdravi, veliko vlogo pri izražanju učinka placeba pri zdravljenju. In po mnenju predstavnikov uradne medicine se pri večini zdravilskih praks dogaja točno to. »Večinoma gre pri zdravilstvu po mojem za učinek placeba, pri nekaterih metodah, ki so preverjene, kot je na primer akupunktura, ki ima dokazane protibolečinske učinke, gre najbrž za kaj več. Ne znam pa si predstavljati, kako bi lahko različni zdravilci skupaj spravili neke čudežne zvarke, saj farmacevtska industrija in medicina že desetletja raziskujeta nekatere snovi, substance in vlagata v to ogromno denarja, dejansko pa naj bi uspelo nekomu, ki se v to ne poglablja,« pravi dr. Pavel Poredoš.
Zdravilci zdravnike prekašajo predvsem po času in s tem po pozornosti, ki ju posvetijo pacientu, meni dr. Jože Trontelj. Tudi on je prepričan, da za veliko večino ugodnih izidov zdravilskih metod velja, da gre za učinek placeba. »Malo objavljenih znanstvenih študij o zdravilstvu je primernih za resno znanstveno presojo, tiste, ki so, pa večinoma kažejo, da učinek alternativnih terapij vsaj bistveno ne presega pričakovanega učinka placeba.« Vendar opozarja, da nikakor ne zagovarja prepovedi zdravilstva. »Številni ljudje z zdravstvenimi težavami, resničnimi ali namišljenimi, pravzaprav ne potrebujejo zdravnika. Če bi jim vzeli možnost, da obiskujejo zdravilce, bi bile čakalnice pred zdravniškimi ordinacijami še bolj polne. Prav pa je, da ljudje vedo, kaj kupujejo in kaj plačujejo. In prav je, da se nad početjem zdravilcev uvede enak nadzor, kot velja za zdravnike.«
Dr. Samo Kreft z ljubljanske Fakultete za farmacijo meni, da ima del tega, kar se danes obravnava kot alternativna medicina, tudi neke dejanske fiziološke učinke. Ti primeri bi morali biti po njegovih besedah pravzaprav del uradne medicine, vendar jih ta noče sprejeti. Uradna medicina namreč poleg dokazov, da neka učinkovina deluje bolje kot placebo, zahteva tudi razlago, kako deluje. »A če se ozremo nekaj desetletij nazaj, za mnoga zdravila nismo vedeli, kako delujejo, dokazano pa je bilo, da delujejo. Aspirin kot zdravilo obstaja že 110 let, pa so njegovo delovanje pojasnili šele pred 30 leti.«
Ena od alternativnih metod, ki naj bi delovale, čeprav še vedno ni znanstveno pojasnjeno, kako, je homeopatija. Po mnenju dr. Slavka Ziherla bi morali homeopatijo ločiti od drugih zdravilskih metod, vendar pri tem poudarja, da o njej še vedno ve premalo, da bi dejansko lahko sodil.
Homeopatski pripravki temeljijo na domnevi, da učinkovina, ki v velikem odmerku povzroča neželene simptome, v izjemno majhnih odmerkih te simptome zdravi. Homeopatska zdravila pripravijo tako, da najprej izolirajo aktivno učinkovino, nato pa jo z vodo razredčijo do tako visoke stopnje razredčitve, da je v končnem pripravku le nekaj molekul aktivne učinkovine ali celo nobene. V postopku redčenja vodo večkrat močno premešajo, »dinamizirajo«, saj naj bi se tako v vodo vtisnil spomin na aktivno učinkovino, ki naj bi ostal tudi takrat, ko je končni pripravek tako razredčen, da več ne vsebuje niti molekule prvotne aktivne učinkovine. »Voda ima skrivnostno strukturo, ima spomin. Kako in zakaj, še ne vemo, še vedno potekajo raziskave. Nimamo še tako natančnih aparatur, da bi lahko izmerile to delovanje. Seveda pa to ne pomeni, da ne deluje,« poudarja dr. Maruša Hribar, vodja homeopatske sekcije pri Slovenskem farmacevtskem društvu. Po njenem mnenju je homeopatija pravzaprav nanofarmakologija, ker uporablja farmakološko aktivne substance, ki pa so razredčene in dinamizirane.
A to zdravnikov ne prepriča. Po mnenju dr. Trontlja opis mehanizmov delovanja homeopatije nima nič opraviti z današnjim razumevanjem fizikalnih in kemijskih zakonitosti. »Homeopatija ni združljiva z biomedicinskimi vedami, ne temelji na znanstveno preverljivih dejstvih. Ima pa pomembno prednost pred nekaterimi drugimi metodami zdravilstva: homeopatska zdravila so - sama po sebi - neškodljiva.« Tudi dr. Kreft meni, da pri homeopatiji ni fiziološkega učinka. »Za homeopatijo še vedno nimamo prepričljivih, s placebom kontroliranih raziskav učinkovitosti homeopatskih pripravkov.« Uradna medicina namreč pri zdravilih želi, da se primerjajo s placebom, da se dokaže njihov dejanski učinek. Pri drugih medicinskih posegih, kot opozarja Kreft, torej pri operacijah, psihoterapiji ipd., pa tega ne zahteva. »Res, da je teže izvedljivo, je pa v tem primeru vprašljivo, ali je to še vedno znanstvena medicina.«
No, kar se tiče raziskav učinkovitosti homeopatskih pripravkov, jih je nekaj dejansko že bilo opravljenih. »Na primer zdravilo proti gripi je po 48 urah v primerjavi s placebom pokazalo pomembno razliko v učinkovitosti,« pravi dr. Hribarjeva. Problem kliničnih raziskav je sicer po njenih besedah v tem, da je homeopatija individualna metoda zdravljenja. »Ni vsako zdravilo primerno za vsakega, sploh za kronične bolezni, zato je učinek težko ovrednotiti. Za akutna stanja je dokazovanje učinkovitosti lažje, ker je za lajšanje teh stanj navadno primerno eno zdravilo.«
Odklonilen odnos zdravnikov do homeopatije je po njenem mnenju posledica tega, da je sploh ne poznajo. »Imajo distanco, ker se v Sloveniji niso razvili ustrezni izobraževalni sistemi, ki bi omogočali integracijo homeopatije v javni zdravstveni prostor, povrhu pa so jo v roke dobili tudi nekateri ljudje, ki nimajo ustrezne
izobrazbe. Homeopatijo je treba vpeljati na novo, na resni podlagi.«
Na učinek placeba pri zdravljenju s homeopatijo ne računa, še več, »absolutno« ga prezira. »Verjetno obstaja, ampak tako je pri vsaki stvari. Pri zdravljenju se opiram na pacientove simptome in na tej podlagi predpišem ustrezno zdravilo. Za vsakega znam utemeljiti, zakaj sem ga predpisala. Nikoli nobenemu pacientu še nisem predpisala ''praznega'' zdravila. Vem pa, da imajo nekateri homeopati tudi tako prakso.« Prav tako zavrača argument, da si homeopati vzamejo več časa za pacienta in tako spodbudijo učinek placeba. Predvsem za akutna stanja naj to sploh ne bi bilo potrebno, za kronična pa pravi, da v 15 do 20 minutah že natančno ve, kaj bo pacientu pomagalo.